Imam občutek, da bo treba nekaj naredit.

Pa čeprav naredim cel kup reči. Nimam časa za vse, kar bi rad naredil. Zadeve mečem v koš, puščam nenarejene. Ne vse. Nikakor. Veliko je narejenega. A vseeno se počutim, kot da me čaka nekaj tistega, o čemer sem dvakrat letos že pisal (1. in 2.).

Pred nedolgim sem opisoval en tak nor projekt, najdeš ga tudi pod www.corsettech.com. Danes lahko o njem povem kaj več, kot le to, da je bil nor. Hja, šli smo se zapiranje naftne vrtine v Mehiškem zalivu. Naš predlog je bil na tretji stopnji evalvacije v BPjevem štiristopenjskem procesu zbiranja rešitev. Za prehod v fazo štiri nam je manjkal preizkus tehnologije. Za ta preizkus smo potrebovali vojaški poligon Poček. Več razlogov je bilo, zakaj nam vlada tega ni odobrila. A ji tega ne očitam, zakaj le. Saj smo itak delali nekaj norega. Zlasti zato, ker smo si domišljali, da lahko iz ene obskurno majhne Slovenije rešujemo svet.

Zakaj pa ne?

No, zato! Zato je treba reševati svet tudi iz ene majhne obskurne Slovenije. Projekt je vseeno pustil veliko dobrega. Vodilni mož projekta, izumitelj Andrej Čufer je nastopil na RTV Slo in na POP TV, po slednjem prispevku nas je kontaktiral Slovenec iz Halliburtona. To podjetje je eden največjih igralcev v naftni industriji, sicer razvpito zaradi lastništva nekdanjega ameriškega podpredsednika Dicka Cheneya. Nasploh se okoli tega podjetja vleče en tak slab sloves že vrsto let, sploh pa po obtožbah o vedenju družbe v Iraku, kjer je ena glavnih oskrbnic ameriške vojske. Sloves gor ali dol, kontakt je bil korekten, pa četudi ga nismo pripeljali do prodaje naše tehnologije.

Projekt na noben način ni prišel do pravih odločevalcev, pa čeprav smo tokom projekta spoznali pol ministrov v vladi, no, malo pretiravam, lobiste na strani levice, lobiste na strani desnice, pravnike, tudi iz Avstralije, odpravnika poslov na ameriški ambasadi, dva sumljiva tipa, za katera z Andrejem trdiva, da sta bila vohuna v izvidnici, najboljšega strokovnjaka za vrtanje v regiji, štiri častne konzule Slovenije v Ameriki, dejstvo, da je v Jadranu 84 naftnih ploščadi (!), in tako naprej in še naprej. Veliko tega je bilo. Pa vsega skupaj niti še ni konec. Zadeva se še kar dogaja, čeprav ne v luči Deepwater Horizon vrtine, ampak širše.

Kakorkoli, iz navedenega sem potegnil spoznanje, da želim nekoč v prihodnosti biti vodja, ali pa vsaj soudeležen pri studiu za visoko tehnologijo. Toliko zanimivega, kot srečaš v state-of-the-art tehnologijah, je res težko spraviti skupaj kje drugje, zlasti če je tvoja duša malo geekovska, kar pri meni zagotovo je. Ja, rad bi imel svoj studio za prodajo inovacij. Ni mi ključno, da bi bil izumitelj sam, za to nisem dovolj dober. Vem pa, da je Sloveniji število inovatorjev izjemno visoko, še večje pa so njihove nerealno velike sanje in žalostno realna nesposobnost privesti zadevščin do komercialnega uspeha. Peter Florjančič je pri tem ena redkih izjem.

Še ena nora tema je želja po tem, da bi na trg pripeljali VOD, pa ne tako, kot ga ima sedaj Telekom Slovenije, T-2 ali kdo tretji, ampak na velika vrata, z vsaj 5.000 filmi naenkrat, od tega z nekaj 100 najbolj aktualnimi. Torej en tak slovenski iTunes. Še najraje v navezavi z Boštjanim iz www.partis.si. Fant je sicer po uradni dikciji “video-pirat”, ampak kaj, ko počne točno to, kar ljudje želijo, to pa je to, da imajo instantno na voljo več kot 10.000 vsebin za njihove TV ekrane. Dejstvo, da ob tem trpi tudi moja videoteka www.itivi.si, me pri tem ne moti toliko, kot mi govori, kako se moramo spremeniti mi, torej predstavniki legalne prodaje ali izposoje vsebin. Pravo vprašanje ni, na kateri strani brega je Boštjan, ampak to, kje je večji del interesov različnih deležnikov. Če je premisa ta, da je pravica izključno na strani lastnikov avtorskih pravic, potem je Boštjan kriv in je potrebno delati na tem, da se njegovo delovanje na Partisu zaključi. Ampak, ali je res pravica le na strani lastnikov avtorskih pravic? Če bi bilo namreč tako, potem Hollywood niti ne bi nastal. Nastal je namreč zato, ker so filmarji z vzhodne na zahodno obalo pobegnili zato, da bi se izognili plačevanju patentov za celuloidni trak, ki so bili v lasti Edisona in družbe Eastman Kodak. Kaj pa če je Partis ta nova filmska meka, ki je nastala zaradi bega pred prepočasnim sistemom distribucije, kot ga nudi uradni Hollywood?

Seznam se tu seveda ne konča. Dobro vprašanje pri tem je, kje je moj fokus. Pa, moj fokus je jasen. Želim sebi in svoji družini zagotoviti najprej varnost, od tam naprej pa želim delati velike in signifikantne projekte. Kot kaže sem od tega tedna naprej razprodan. Zato bom manj floatal naokoli in bo tudi zgodb, kakršne sem opisoval zgoraj, malo manj, a to ne pomeni, da ne bom še kje skušal koga podžgati in ga usmeriti v kaj norega. Je tako pač bolj zabavno, zanimivo in življenja polno.