Tokrat prvič, v prihodnje pa na novem filmskem blogu iTIVIja predstavljam gostujoč zapis izpod peresa Barbare Kregar, iTIVIjeve zveste uporabnice, filmske navdušenke in prevajalke.

 

Rojstvo sinhronizirane risanke

Sicer je preteklo že precej vode, odkar sem zadnjič poprijela za tipke v ragljaške namene, vendar bom napela vse mišice, da vam malo po svoje predstavim tisto, kar ste (ja, ja, kar priznajte) vedno želeli vedeti o sinhronizaciji risanke.

Menda se večina še spomni Erika, kako olupi banano in postane Banananjam? Odlično. In kako je postal Banananjam in ne Bananko, Bananos, Bananohrust, Bananožerc ali Bananaman?

Stvar je na prvo žogo precej preprosta, morda za vsega (ne)vajeno občestvo celo ne pretirano zanimiva, predvsem pa jo največkrat malček zaletavo stigmatizirajo kot “ah, mačji kašelj”. Mislim, kdo pa ne bi znal prevesti risanke? Vendar, there’s always more than meets the eye…

V prvi fazi prevajalca opremijo z zajetnim zapisom izvirnika (recimo temu prevajalčeva skripta) in videokaseto s posnetki epizod. V povprečju jih ena serija vsebuje 26 ali 30, odvisno od dolžine. Prevajalec se nato zelo sodobno samoiniciativno prek spleta pozanima, s kakšnim bitjem bo imel opravka v nadaljevanju (op. p. poišče spletno stran risanke, pobrska po morebiti izdanih knjigah, opisih, mnenjih uporabnikov itn.). Potem si ogleda približno štiriurno serijo risank in se loti prevajanja. Če se lahko kje zatakne, se bo zdaj – tu začne prevajalec služiti svoj kruh. In katere so stvari, ki predstavljajo največje izzive?

Če začnemo z imeni nastopajočih – ime lika mora biti seveda slovensko, po možnosti domiselno (ne moremo imeti dvanajst Jožetov in Pepc, razumete, otroke s tem samo zmedemo, lahko pa imamo Jožka, Jožefka, Jožlja, Žožlja ali kaj podobnega), prikupno ali smešno in takšno seveda, ki gre lepo v otroško uho. Pri tem naletimo na prvo težavo, ki je pravzaprav univerzalna pri priredbi za sinhronizacijo in prevajalca spremlja skozi celoten proces. ”Frdamani” zlogi, namreč. Kako bi poimenovali slovenski lik z angleškim imenom Pip, Joe, Ed, Flo ali kaj primerljivo enozložnega? Seveda imamo Roka, Jana in Žana, sicer pa so slovenska enozložna imena navkljub izjemni priljubljenosti precej redka, ženska še posebno. Torej smo pri izbiri ustreznega poimenovanja dokaj omejeni.

Zakaj smo sploh vezani na zloge? Bitjeca v risankah, verjeli ali ne, odpirajo usta, ko govorijo. In to zelo široko. »I’m going to tell Mummy and Daddy I made the mess.« Eden izmed ustreznih prevodov se utegne (utegne zato, ker so okusi različni, prevodi pa izredno subjektivni) glasiti: »Očku in mamici bom povedala, da sem jaz vse razmetala.« Težave? Angleška poved ima štirinajst zlogov, potemtakem lik štirinajstkrat premakne usta, ponavadi zelo smešno poudarjeno, da delo ne bi bilo prelahko. Slovenska poved ima devetnajst zlogov, kar pomeni, da bo lik na posnetku že zdavnaj utihnil, morda bo svoje začel žlobudrati že drugi lik, slovenski igralec (tisti, ki posodi svoj glas za slovensko priredbo) pa bo še kar krvavi pot potil s pet zlogov predolgim stavkom.

V takšnem primeru se hvaležno zatečemo k priredbi. Stavek po potrebi oklestimo oziroma razvlečemo, predvsem pa ohranimo pomen povedanega. Za naš primer – »Povedala jima bom, da sem vsega jaz kriva.« Idealnih štirinajst. Na račun ustreznosti in dolžine marsikdaj oziroma kar po večini žrtvujemo najlepše prevode, ki bi jih lahko uporabili le v knjižni obliki.

Zlogi in poimenovanja pa seveda niso edina stvar, ki opredeljuje prevajanje in priredbo za sinhronizacijo. Tu imate opravka tudi s hitrostjo govora, ki prav tako znatno vpliva na prevod. Zelo pomemben je tudi slog jezika – je vaš prevod resnično primeren za štiriletnega otroka? Pa za sedemletnika? Boste za izraz »potty« uporabili ”nočno posodo”, ”kahlo” ali kaj tretjega? Spet gre za vprašanje števila zlogov, drži, pa tudi za vprašanje primernosti izrazja glede na sobesedilo in ciljno občinstvo. Po drugi strani je seveda skrajno zabavno, kadar se morate spoprijeti s kakšnimi nesramno neprevedljivimi, kulturno specifičnimi izrazi, barvitimi besednimi igrami, rimami, pregovori in podobnim.

Svojo neusahljivo genialnost pri obračanju besed po končani prvi fazi preverite ob (o, ja, večkratnem) gledanju posnetka risanke in dodate še zadnje popravke (kakšno godrnjanje, pihanje, puhanje, vzklike, šklepetanje, cviljenje), nakar prevod pošljete k prevajalčevemu najboljšemu prijatelju. Lektor je namreč tista varnostna mreža, ki opozori, popravi in predlaga, preden vaše avtorsko delo odjadra v zobe javnosti, ki je doktorirala na slehernem področju, predvsem na vašem. Ko prevajalec popravi lekturo in še enkrat preveri dolžine in pomensko ustreznost končnega izdelka, prevod naposled le pristane v rokah do obisti talentiranega igralca (no pun intended, resnično gre za prave mojstre), ki naštudira svojo vlogo, nato pa se poda v sinhronizacijski studio, kjer posnamejo glasove posameznih likov.

In tako na TV priveka yours truly sinhronizirana risanka.

Prevajanje in priredba za sinhronizacijo risanke je v največji meri izredno zabavno in prijetno opravilo, še posebno v družbi odličnih sodelavcev, čeprav prinaša tudi svoje prevajalske muhe, ki pa jih seveda sprejemamo kot izziv. Vsaka risanka je namreč nekaj posebnega, za vsako uberemo nekoliko drugačen pristop, tako da se nenehno učimo in izpopolnjujejmo.

Med bolj znanimi, ki so luč sveta ugledale tudi na DVD-jih, so Nodi, Pujsa Pepa, Franček, Mojster Miha in Traktor Tom, ki jih najdete tudi v vaši najljubši spletni videoteki ITiVi.

Barbara Kregar