Blog sem začel pisati na priporočilo Mateja V, že leta 2003. Tako pišem v mojem prvem zapisu na tem blogu tu. Sicer je “prvi zapis” nastal leta 2007. Skoraj 500 zapisov se ne more kosati s tem, ker že 15 let počne Roni K, vsako jutro spiše vsaj en zapis, pravi, da včasih kar tri.

Nekoč je pisanje mojih blogov sovpadalo s hipomaničnimi fazami, med depresijami jih pač ni bilo. Ta blog je bil zame tudi terapevstski prostor. Najprej zelo sramežljivo, kasneje pa vse bolj odprto sem začel pisati in tudi predavati o svoji prijateljici D.

V prvih letih je bilo pod vsakim zapisom kup komentarjev, a so ti postopoma izginili z razširitvijo družabnih medijev. Zdelo se je, da se ves dialog seli tja. Danes na tviterju, fbju in drugod nimamo več dialoga, vsaj jaz ga ne bi tako imenoval, prej gre za agitativne salve. Zame je vlogo vlogo zabave, ki mi jo je nekaj časa prinašal tviter, pred njim pa še koornk, postopoma prevzel whatsapp, na njem pa nekaj zaprtih skupin, ki jim še danes rad pokažem, kaj se skuhal, kje sem bil, kakšen dober štos sem slišal. Nič od tega mi ne paše objavljati na družabnih medijih. Ni haska, ni veselja.

Pisanje bloga je zdaj stvar, ki se zgodi le tu in tam. Tole pisanje se je pojavilo kot nenadna želja, da nekaj objavim. Karkoli. Zelo prijetno mi je, super se počutim, ne bi rekel, da sem maničen, le tako močno …

Vseeno je meja, kaj si upam napisati in česa ne. Tiste tri pike imajo zelo lepo nadaljevanje. Ampak ne za vsakogar, niti ne zate, moj dragi bralec. Le zame. In …

Nasploh sem v eni taki fazi v življenju, da imam občutek, kot da se mi res veliko reči sestavlja, skorajda same od sebe se sestavljajo. Saj delam, saj jih rinem naprej, ampak ves čas sem pozoren, da delam le tisto, kar je v tistem trenutku del “toka”. Tok me vsak dan vodi do novih izkušenj, nikoli ni v celoti predvidljiv, nikoli ni dolgočasen, pogosto mi pravi, naj si spočijem, pogosto mi postreže z idejami. Pri vsem tem imam vse narejeno. Nič ne ostaja, skoraj nič. Pa je pred menoj vselej kopica nalog, delam hitro, sem učinkovit, ne izgubljam časa. Veliko časa pa namenim ljudem. Ljudje smo največji zaklad. Ko govorim s kom, v živo, po telefonu, po zoomu, si želim, da dobi občutek, da imam zanj(o) čas celotne zgodovine, ter da sem zanj(o) pripravljen narediti vse, obrniti vesolje na glavo, če je treba, če se da in če je primerno.

Večinoma ni potrebno narediti nič. Še najbolj pomembno od vsega je to, da opazujem. Da opazim. Da komentiram. Da sestavim. Da razstavim. Da poslušam. Da slišim. Zadnje dneve posebej pazim na to, kaj moj sogovornik želi. To željo mu potem poskušam uresničiti. Večinoma gre za tako smešno majhne želje, ki pa prinesejo včasih toliko veselja, da je svet lepši, ker potem to lahko naredim.

Dragi bralec, draga čitalka, kaj lahko danes naredim zate. Vedi, da vsega ne zmorem, da nimam vsega časa tega sveta, vedi, da nimam moči, vedi, da sprejemam tok, da imaš tak tok tudi ti in morda, prav res morda, se tokova povežeta in potem skupaj zapleševa. Kajti življenje je ples. Glasba. Smeh in jok. Solze, bolečina, lepota. Ljubezen. Življenje je ljubezen.

To sem želel zapisati. To so tiste tri pike.