Polje diskurza o zgornji temi avtomatično daje prednost prvi, torej racionalnosti pred emocionalnostjo. Del emocij se sicer lahko skrije tudi v tekst, zlasti če je ta napisan kot pesem, ali sestavek opremim s slikami, morda tudi tako, da pazim na rabo pisave, poudarke, razdelitev odstavkov in tako naprej.
Težava, ki je tu jasno paradoks, je ta, da bolje ko mi gre pri tem opisovanju, dlje daleč stran sem v enem od dveh vidikov, bolj verjetno v emocionalnem. Preprosto zato, ker opisujem in poskušam pri tebi, bralcu, zaigrati na struno razumevanja. Torej lahko ne vem koliko napora usmerim v argumentacijo in boj v prid emocionalnosti, pa sama zmaga pri tem pomeni poraz. Heh, kot boj za nedolžnost s seksom 😉
Poglej draga bralka, ti, ki se na emocije bolje razumeš od nas mošnjičkarjev, problem je dejansko širši. Kako naj ti pojasnim, da celotne premisa razumevanja sveta, kot ga postulira razsvetljenstvo in descartizem vodi v smer, ki negira celostno dojemanje, ker daje prednost analitični strukturi, ker je vsebina pred formo. Ker so znanstveni članki vredni več od rumenonovičarskih zgodb o ljubezenskih trikotnikih. Ker verjamemo v to, da je formalna izobrazba pomembnejši kriterij uspeha kot izkušnje. Ker je merilo uspeha denar.
No dobro, v čem je problem? Problem je v tem, da se imamo za pametnejše kot so bili ljudje nekoč. Kot dokaz navajamo neke invencije, neke fantazme o človeku 21. stoletja, neke zgodbe o napredku. Ja dobro, ampak zakaj potem prihaja do vedno novih nategov, do vedno novih katastrof, do vse te bede in joka in teme? Zakaj že več kot milijarda ljudi živi v slumih? Zakaj se sploh sprašujemo zakaj?
Malo sem se izgubil. Hvala Bogu. Svet je kaotičen, urejen bolj občasno. Pa vendar vse tole je, vse naokoli je veliko čudovitega. Vse naokoli dehti, diši, žubori, ja, pleše. Kaj ne bi potem plesal tudi sam. Saj rad plešem.
Vidiš bralka. Nekako sem poskušal pisati o naslovni temi, pa ti raje povem nekaj drugega. Ljubim te. Veš, ljubezen je največja. Edina. In ja, lepa si nocoj.
August 18, 2010 at 21:38
Lepota se zgodi ko emocionalno podoživimo z racionalnim. Ko nas preplavi občutek in razumemo njegov trenutek. V bistvu nam emocije podarijo pretočnost, racionalnost pa varnost, ki jo potrebujemo, da se jim lahko prepustimo. Po mojem ne sme biti to boj nedolžnosti s seksom ampak tankočutno ljubljenje.
Kako lepo, da si me nagovoril z ljubeznijo. Emocije bi me odnesle v čarobnost ene in edine, a racionalnost mi pove, da nisem tvoja in da je ljubezen zares največja in edina vredna. In zgodi se lepota trenutka …
August 12, 2010 at 00:15
@paucstadt
Videl sem ga danes. Ja, odličen film. Zgodba dobra, je pa naporen. Tempo kar ne jenja, nasprotno, vse bolj divji je. Večkrat sem se tudi malo izgubil, ampak vseeno mislim, da mi je ideja precej jasna. Zlasti mi je zabavna ideja, da čas v sanjah teče drugače. Moram pa tudi reči, da bi se dalo iti konceptualno še dlje in še bolj divje. Si bral Borgesa? Poznaš koncept brezdimenzijskosti?
August 8, 2010 at 23:28
Ne vem zakaj, ampak cel tekst me vleče k Izvoru, filmu. Si ga že videl? Sam ga od ogleda vseskozi nosim v glavi in evo v tem tekstu ga sploh najdem… Vsebina pred formo, tu vidim sanje pred resničnostjo ali pa resničnost pred sanjami. Eee, Izvor me je čisto prevzel. Racionalno pred emocionalno, emocialno sanjam, racionalno živim? Ja? Ok, zgubil sem se tudi jaz.
August 7, 2010 at 14:42
Nekaj resnic je najbolje zapisanih v poeziji. Nekaj leposlovnih del mi je povedalo precej več kot še tako dobre racionalne razlage. Skozi najbolj racionalne procese pridem do odločitev, ki me na koncu ne prepričajo ali pa ne delujejo kot sem mislil da bodo.
Pot je.
Gregor, navdihujoče izgubljanje.