Z Markom, dobrim prijateljem, sva danes razpredla eno o strukturi. Začelo se je s tem, da sem mu povedal, da imam po besedah strokovnjakinje dobro osebnostno strukturo. Pa sem rekel Marku, da pojma nimam, kaj to pomeni.

In sva šla malo po filozofsko globlje. Strukturi naproti. Povedal sem mu o strukturi angelov, Jezus na vrhu, pod njim nadangeli, naprej kerubini in tako naprej, do navadnih angelov. Sledil je skok v fiziko, tam so strukture krasne, jasne, bozoni in fermioni, pa leptoni in hadroni, nato številne enačbe, pa principi, pa ohranitev momentov, rezultante sil, itd. Nakar sva iskala strukture drugje. Včeraj sem sinom govoril o tem, kako je strukturo nemogoče obnoviti, po tem, ko jo porušiš. Metafora je bila “ne moreš iz paštete narediti nazaj jetrc.”

Pa sem mu še malo pihnil na dušo in sem spomnil na njegovo sociološko izobrazbeno strukturo, ko mi je prvič razlagal o Maxu Webru, jaz pa, kdo je to. Vem, podobno, kot če bi mene vprašal, kdo je ta Feynman.

Skupna ugotovitev je bila, da brez strukture težko kaj storiš. Če jo imaš, se z njo da delati. Fino je imeti strukturo v svojem življenju. Ne preveč, saj nočeš biti vkleščen, a je to tudi stvar okusa, navad, okoliščin.

Od tu le še en skok. K temu, da popolne svobode ni v tem, da se znebiš vseh omejitev. Nekoč sem v plezalnem centru videl plakat za vrvi, na katerem je pisalo, da sem moraš najprej privezati, da si potem lahko svoboden.

Hec, res no.