Pred tednom dni mi je znanec potarnal, da je na borzi izgubil 100.000 €. Ob tem me je prosil za nasvet. Nisem mu dal borznega, ker sva svoj čas raje namenila takrat pomembnejšim temam, zato bom nekaj svojih vodil podal tule.Pred opisom seveda opozarjam, da nisem nikakršen strokovnjak za borzo in si tega niti ne domišljam. Še več, bolj kot boste prepričani, da se motim, ali pa da imam prav, boljši odziv je to zame. Poudarjam namreč to, da smo vlagatelji dolžni biti sposobni samostojno nositi odgovornost, kar pomeni tudi to, da nosimo posledice lastnih odločitev.
Borza v svoji osnovi temelji na dveh načelih. Prvo je načelo realne vrednosti, drugo je načelo imaginarne vrednosti. Poimenovanje je laično, moje, in ga zato prosim ne privzemite kot merodajnega. Vseeno bom na osnovi teh dveh načel poskusil pokazati, kaj pri vlaganju na borzo vodi mene. In ja, trenutno sem tik pred vnovičnim vlaganjem in si s tem zapisom po svoje čistim misli.
Načelo realne vrednosti pravi, da je podjetje neločljivo od svojih prihodkov, kot je vrednost njive neločljiva od pridelka. Načelo imaginarne vrednosti pravi, da imajo tudi predstave, pričakovanja in predvidevanja svojo vrednost. Prvi je princip zdrave kmečke pameti, drugi je princip percipirane vrednosti.
Zdrava kmečka pamet pravi, da podjetje ne more rasti hitreje kot morda 100% na leto, pa še to le izjemno izjemno redka podjetja (spomnim se teh dveh 1 in 2), pa še ta večinoma le kratek čas. Dolgoročna rast višine 20% na leto, vsaj 10 let, je izjemna. Faktor rasti z 20% na leto za 10 let je 1,2 na 10 potenco, oziroma 6,2kratno povečanje vložka. To je fantastična rast, ki jo resnično dosežejo le redki.
Ker govorimo o fantastiki, je veliko bolj trezna pozicija ta, da privzamemo rast, ki jo dosegajo dobra podjetja, to je recimo 10% na leto. Faktor rasti z 10% na leto za 10 let je 1,1 na 10 potenco, oziroma 2,6kratno povečanje vložka. To je to. Pa še to samo za dobra podjetja, pri vlagateljih pa to pomeni skrbno izbiranje naložb, ne pa vlaganja a la casino.
Za primerjavo si zdaj poglejmo obdobje rasti Ljubljanske borze od 2005 do 2007, o katerem sem že pisal. V grobem je šel indeks v dveh letih od približno 4.000 na približno 12.000 točk. To pomeni, da so vsa podjetja v SBI20, torej 20 podjetij, rastla s stopnjo cca 70% na leto. Kar seveda z realnostjo nima nobene zveze.
Pa dobro, najbrž že je realnost to, da so nekomu vsi naokoli ves čas govorili, da naj vendar že gre na borzo. Poznam par primerov, ki so to storili res v najslabšem trenutku, ampak takrat res ni bil čas za tiste, ki so opozarjali. Ko je tok premočan, je pač premočan.
Čemu torej slediti, če ne toku?
Predlagam naslednje. V bistvu sam sebi.
Prvič. Vlagam v tisto, kar razumem. Hrano razumem. Letala razumem. Zdravila razumem. Trgovino razumem. Ne razumem medijev. Ne razumem bank. Ne razumem skladov, zlasti ne pokojninskih. Ne razumem energentov. Ne razumem podjetij, ki delujejo zlasti na osnovi javnih naročil.
Drugič. Spremljam množično mnenje. Če so vsi depresivni zaradi nizkih tečajev, je to zame priložnost. Če so vsi evforični zaradi dosedanje rasti, me je strah.
Tretjič. Ko kupim, držim. Veliko let. Ker predvsem nočem spremljati tečajnice. Od tega bi zbolel. Raje tenko prisluhnem, ko je v podjetju, v katerega sem vložil, kaj vsebinsko novega. Nihaji tečajev na borzi so zanimivi samo ob točki vstopa in izstopa. Slednje izvajam tako redko, da me ne dnevni, ne tedenski, niti mesečni nihaji ne ganejo. Vem pa točno, kdaj je nekaj vredno 2x ali 3x več.
S temi tremi predlogi sem doslej krmaril uspešno. Nikoli se nisem preveč zašil. Ko sem dobil, sem dobil veliko. Je pa tudi trajalo. Dolgo, dolgo.
In zato sem toliko bolj razočaran, ker se fokus medijev iz leta v leto bolj krajša in postaja vse bolj dnevno naravnan. Tečaji gor za 2%, vsi srečni, dol za 1,5%, vsi poklapani. Hej, ta svet ni borza! Tega sveta, če izvzamem njegov borzni del, ne poganja denar. Poganja ga vrednost. Ki jo delno izmeri denar, en del pa vedno pride zraven kot embalaža. Pogosto je slednja boljša.
Zagovarjam uravnoteženost. Ne nasprotujem denarju, a ni vse. Še huje, če pride za ceno tega, da odvzame kaj drugega, kar je tudi pomembno, je žrtev lahko prevelika.
Kot rečeno, ravnotežje.
June 18, 2009 at 09:00
Jp, točno to sm hotu povedat, sam da je bolj čustven post, ker sm rahlo vpleten. Realna vrednost podjetja je odvisna od vrednosti podjetja čez 10 let, ta pa je hudo imaginarna. Realno je imaginarno, kljub epistemološkm kiksu:)
Sam sm špekulant (kdo pa ni po malem), vendar na daljši rok in v nujna podjetja (v glavnem farmacija). Konzervativno, po židovsko. Problem je, da se je ta dolgi rok sedaj zrd a) nabijanja medijev o desetletjih in pomembneje b) paničnm množičnem prodajanju delnic zrd takih izjav ta dolgotrajnost pomaknila v nedogled. In ker sm vlagal na dolgi rok (no ja, bolj na sredni rok), je sedaj sranje. Ker korekcije in vsakomesečna gibanja sem lah požru, da pa sedaj ko bom recimo rabil tudi denar od delnic, ne morem do njega, je pa seveda tečno. Ne krivim toliko medije, kot folk, ki se zanaša predvsem na medijske napovedi, manj pa na izkaze podjetja.
Vidm pa rešitev. Naj se zberejo vsi veliki svetovni predsedniki raznih uprav bank in korporacij, pa še kak ameriški predsednih pa Chaveza nej povabijo zraven, in naj nardijo velik šov (tv prenosi, soočenja, hude hostese), potem pa naj razglasijo: “Kriza se bo končala točno 3.6.2015 in deležni bomo hude gospodarske rasti.” Ti rečm, kriza bo končana, tečaji bodo šli v nebo, folk bo spet trošu, nepremičnine se bodo prodajale…
Heh, mal heca, sam žal je dost resnice v tem.
June 18, 2009 at 08:15
@gregor k
Hvala za pohvalo. Vsekakor tudi tvoj komentar zasluži vse spoštovanje. Njegovo glavno sporočilo, kakor ga razumem, je flip, ki se v sodobni družbi dogaja med realnim in imaginarnim.
Imaginarno postaja realno, realno imaginarno. Sposodil si bom tvojo iztočnico Luke Koper in bom rekel, da ni več nujno, da je kopno res trdno in da morje res valovi. Kaj če je obratno, oziroma kje so tla, na katerih lahko zidam?
Sam menim, da smo postavljeni pred nujnost tega, da se odločamo sami. Če ocenimo, da je večja vrednost v tiskovnih konferencah, kot v genijalnih odkritjih, naj bo tako.
Jaz sem svoje stališče povedal. Dokler bom kupoval konzerve, zato da bom imel kaj za pojest, toliko časa bom vedel za eno izmed realnosti. Pa ne mislim tu le na to, da je realno le tisto, kar je oprijemljivo, recimo hrana ali parcela. Realna je tudi potreba po komuniciranju, potreba po smislu, potreba kot taka 🙂 Vse to je realno in vse to ima rezultat v tem, da nekdo nekoga potrebuje in zatorej tudi kupuje. Če te silnice prepoznam, potem imam dobro osnovo za odločanje. Če jih ne, potem se ta izgublja. In spreminjajoča vloga medijev je v zadnjih desetletjih, še bolj pa v zadnjih letih tisto, kar nas trenutno najbolj bega. Medijem se je strgalo.
June 17, 2009 at 23:13
Eden izmed najboljših postov… se skoraj z vsem strinjam. še posebi z medijskim senzacionalizmom. Je pa žal dejstvo, da špekulacije lahko delujejo tudi v obratno smer in s tem, ko sproducirajo neko imaginarno sliko (s tem pa imaginarno vrednost), hudo vplivajo na realno vrednost, veliko bolj dolgoročno.
Ti dam dva primera. Oba sam iz mojga viewpointa, tut jz nism ekspert. Sta pa pomoje dobr primer, kako je nerelevanto ločevanje med imaginarno in realno vrednostjo podjetja. Enostavno zato, ker je podjetje vredno toliko, kot je dolga njegova realna prihodnost…
Prvi je špekulacija. Recimo pred krizo oziroma recimo rajše pred točko streznitve slišim, da se Maersk zanima za nakup deleža v Luki Koper. Naštimam alarm ob sedmih zjutraj, ob devetih sem v skb banki, kjer posrednik na borzi v nekaj minutah kupi. V naslednjem tednu se vrednost delnic zviša za 20%. In tako naprej, dokler ne doseže letno 500% rasti. Vmes Janša pravi, da slovenskih firm pa ne bomo prodajal, hop, pade v hipu za …. ful. Imaginarna vrednost, ki nima realne vrednosti. V primeru nakupa svetovnega logističnega giganta pa seveda odpira možnost za visoke letne faktorje (realna). Zato tak skok, dolgoročno se bo itak izravnalo. Mogoče bi pizdil, ker se je moja špekulacija mal izneverila, sam še vedno bi vlagal in pokril drugje. Fair play.
Potem pa je tu drugi primer. Kot sem rekel – s špekulacijam se je delnica Luke povzpela iz recimo realnih 50 na 110 v pol leta. Ampak potem ameriška kreditna in nepremičninska kriza, novinarji začenjo nabijat o konzervah v shrambah, neumn folk množično prodaja. Novinarji zganjajo svoj infotainment, in pade iz parih mesecev iz 110 na 20. Je to realna vrednost? Ne, tudi to je hudo imaginarna vrednost. S tem da v nasprotju s prejšno, ki je nakazovala na (čeprav napihnjeno) rast in širitev, je ta zabetonirana še za 10 let. Ker kaj pa je bolj imaginarno, kot da pride nek strokovanjak predavat in pred kamero reče “Razmere se ne bodo umirile še 5 let. Nikoli več v zgodovini ne bo več takega povpraševanja… Nikoli ne bo več take vrednosti. ” Madona, nekoč niso mogli za polletje napovedat, zdj pa so vsi pametni in vsi vidijo v prihodnost.
Če pa to ni konstrukt, pol pa tut ne vem. Sj so ble špekulacije tut za japonske smallcap-e, sam ja, te imaginacije grejo gor pa dol pa se z raznimi korekcijami uravnajo, tele napovedi danes so pa ko da bi poslušu Nostradamuse. Bla bla bla. Sam vidiš, verjetno se pozna tut v poslovanju podjetja., tako kot vsakega Ker pač, treba je kupit konzerve, ne pa nek luksuz pa filme gledat.
Realna, imaginarna, hm? Kdo lahko določi realno vrednost? Šit, tole je čisti Kubrick. Ker pač je dandanes imaginarna vrednost pomembnejša. Hočš dokaz: na majhnem slovenskem trgu sproži večji premik recimo v Krki nek stručni gost v tv klubu, kot odkritje nekega genijalnega zdravila. Imaginarnost zmaga. Edina razlika prot preteklosti je, da ima sedaj hudo dolgotrajen vpliv.