Kaj če bi včasih lahko ustavil čas?
Tik. Tak. Tik. Tak. Ura teče. Kot bomba. In kaj reče? Nič, ne reče. Samo “buuuummmmm” in že se določena situacija v najbolj neugodnem trenutku razplete ravno v nasprotju s tvojimi pričakovanji. V takih trenutkih si velikokrat želim, da bi lahko ustavil čas. Da bi lahko preobrnil potek dogajanja, da bi vse skupaj lahko spet premislil. Če pa že pride do neljubega dogodka, bi čas najraje prevrtel nazaj. Kje sta gumba za previjanje nazaj ali vsaj pavza? Praviš, da takšnih gumbov ni, kajne? Če pa bi ti rekel, da takšni gumbi obstajajo, bi me imel za norega? Naj pojasnim.
Časovna zavora
Znanstveniki so odkrili nekaj načinov, kako podaljšati življenje z upočasnitvijo časa, od katerih nobena ni praktična. Kozmični delci manjši od najmanjših atomov divjajo proti naši Zemlji in prav to njihovo drvenje jim podaljša življenje, kot je pravilno napovedal že Einstein. Podobno se dogaja z delci v pospeševalnikih, kakršen je tudi v Ženevi v Švici, kjer se prav letos menda igrajo s simuliranjem Velikega poka. Podobno se baje zgodi tudi predmetom, ki padejo v črno luknjo. Nič praktičnega, kajne, in kako naj bi potem deloval praktičen časovni stroj? Preberi naprej.
Dobri stari časi
Priznam, ne ponujam ti nikakršnega časovnega stroja. Sem pa soočen z istimi izzivi, s katerimi se srečuješ tudi ti. Starejši kot si, manj časa se zdi, da imaš, kajne? Poglej naše starše, še bolj se pritožujejo, kot mi. Na koncu pa rečejo, da je vse minilo kot bi vse bil en sam dan. A ni bilo vedno tako, vsaj zase vem, da ne. Spomnim se otroštva, takrat sem komaj čakal na to, da bi minilo nekaj ur, ali da bi bil kakšno leto starejši. Čas je takrat tekel drugače. Moj čas. Tvoj čas.
Počasi je hitreje
Prav to se mi zdi ključna ugotovitev. Če moj čas lahko teče drugače, potem imam svoj časovni stroj. Čas se upočasni. Da bi to dosegel, se vprašaj, kako je bilo, ko si bil mlajši. Več igre, več pravljic, manj skrbi. Veliko stvari nisi vedel, veliko reči ni bilo takoj dosegljivih, bil si poln želja in pričakovanj. In danes? Vsi vemo vse, večino sicer ne ti, ampak drugi, vse je dosegljivo takoj, a resnično dobre in lepe reči le redkim izbrancem, sanj si ne upaš več sanjati.
Spremeni nekaj
Ok, prebral si do tu in zdaj bodisi pričakuješ preveč, ali pa si misliš, da ti bom ponudil kakšen briljanten recept, ki ti ga bom po možnosti še dobro zaračunal. Ne bom. To je vse, kar sem ti želel povedati. V bistvu sem le želel preveriti, kaj se zgodi, če enkrat za spremembo tole stran uporabim na malo drugačen način.
P.S.: Če si zgornje besedilo prebral natančno, potem si videl, da sem ti recept vendarle povedal. Čeprav sem na koncu dovolil, da spregovori najin cinični jaz, ki ga v tale p.s. preprosto ne bom spustil. Rekel sem preprosto, da si vzemi čas za več iger, več zgodbic in manj skrbi. In to ti ponujam. To je iTiVi. Izposoja knjig, filmov in iger, po pošti na dom, brez zamudnin in brez skrbi. Enostavno in zabavno.
June 30, 2009 at 20:27
Ok, čas pa filmi pa zabava… super cool. Pijem belo… Kaj pa to, ko ti naša največja komercialna TV tik pred koncem filma zarola ‘dnevnik’ ??? Dobro, reklame že vzameš v zakup (čeprav mi gre ob gledanju kakih ‘normalnih’ filmov ob tem kar para skozi ušesa, ampak OK, ‘takih’ filmov ipak ne gledam na omenjeni TV oz. jih le-ta itak ne predvaja), pa to, da odpovedne špice sploh ni … ni-ni ljubica.. ne obstaja.. na hitro zarolajo par igralcev in direttoreja, potem pa basta … Ampak cel pof***n info blok? Naj dvigne roko tisti, ki je potem film sploh pogledal do konca? Kaj pa avtorske ali kakršne-že-koli pravice? Kako sploh lahko tako zmasakrirajo film? Prigrizki & itivi rules! :)))
June 30, 2009 at 01:50
matr je dolgo izpadl… btw, k si lih hadronski trkalnik omenju jz pa o nategih polemiziru… a veš da je slovenski prevod Big crunhga…brez zajbancije (je v wikiju): Veliki zdrk.
Upam d ni to sam men smešn.
June 30, 2009 at 01:47
Luštno. Recept v pol vrstice. O vesolju, življenju in sploh vsem.
Že dolgo nazaj sm se razpisu o Lacanu, Žižku, Kubricku in podobnih zadevah. Šlo je za razmerje med potrebo in željo. Vsakič znova me je špiknl, k mi je kdo reku “Jaz tega ne rabim, jaz nimam časa…”. Ko sem še vsakodnevno bil v tej filmski sferi, sem vedno znova opazil nek subton v glasu večine ljudi, kjer je bil kakršnikoli presežek v življenju skoraj izenačen s slabo vestjo. Grozno. Ni da ni bilo človeka, pri katerem ne bi bilo opaziti tega. Ampak, nazaj k fiziki. Tole sm omenu sam zato, ker je v formuli za upočasnitev časa, kar se tiče “človeškega časa”, samo ena stvar – razmerje med potrebo in željo.
Fizikalno se čas da upočasniti. Ne sam z nekimi ekstremnimi primeri, ampak ga krivimo nonstop, in ko ležiš na kauču, in ko laufaš na golovcu. Mal za smeh loh damo par primerov – v duhu tistih ekstremnih načinov za odvajanje od kajenja v kreativnem oglasu, ki ga je zadnje tedne možno videti na tvju. V žepih nosiš svinec ali pa imaš debelo ženo – tako si skoz v polju močne gravitacije in prišparaš nekaj časa. Tvoj čas teče drugače kot sosedov. Preseliš se bližje ekvatorju. Voziš se s porschejem. Med hojo rahlo poskakuješ. Med šihtom sediš na uni žogi in skačeš. Ne živiš v pritličju, temveč maš raje condo v 30. nadstropju – tako imaš večjo obhodno hitrost in zopet prišparaš nekaj trenutkov.
Heh. Glede na to, da že fizikalno gledano vsak hodi po svoji časovni “struni”, na katero vplivajo že tako banalne stvari, kot je hitrost ali predmet ob tebi, potem to marsikaj pove o ustroju nas samih.
Tako smo se nekoč v Portalu malo preveč najedlji in predvsem preveč napili, in se spustili v debato o relativnostni časa, atomski uri na reaktivcu in podobnih zadevah. Jasno, večina je blo starejše žlahte, ki o kakršnemkoli ajnštajnovem nauku še niso slišal. Na koncu pa smo, vsaj mlajši del ekipe, ugotovili, da še najbolje upočasni čas tista ribja plata in izjemno dobro vino. Več igre, več pravljic, manj skrbi. Na tej točki kopiram en zanimiv rek, ki sem ga našel kar nekje:
“Ko sem študiral, sem umiral od želje,da se čimprej zaposlim; ko sem se zaposlil, sem umiral od želje,da si cčmprej ustvarim družino;ko sem si ustvaril družino,sem umiral od želje, da čimprej spravim otroke do kruha; ko sem spravil otroke do kruha,sem umiral od želje,da se čimprej upokojim;in sedaj, ko umiram, sem ugotovil, da sem pozabil živeti…”
Jz nekega cinizma v postu nisem zaznal, ga bom pa zato zdaj dobronamerno dodal. Škoda, da ljudje pogosto ne vidijo, kako enostavna je formula za upočasnit čas. Ni se potrebno preselit v bližino črne luknje. iTIVI res omogoča določen užitek in odsotnost skrbi v tej sferi. Vendar ne kot sam. iTIVI je le manifestacija tistega preobrata v miselnosti, do katerega je enkrat potrebno priti in verjetno tudi vsak pride. Edin problem je, ker imajo ljudje globoko v sebi še vedno zakoreninjeno tisto umetno konstruirano distinkcijo med potrebo in željo, z moralistilnim stavkom “Jaz tega ne rabim. “, in je zato ta preobrat pogosto prepozno izveden. Kaj pa rabiš poleg krompirjeve čorbe, zraka, vode? Nič. Vendar pa ni stvar kaj, temveč kako. In do tega preobrata je ves marketing neuporaben.
Ni torej stvar v potrebi in teh meritokratskih življenjih. Stvar je v tem, kaj hočeš od časa? Ali ga prepustiš toku, na katerega vpliva a) gravitacija, b) hitrost c) služba, d) tečna žena/mož/šef in druge banalnosti, ali pa s prioritizacijo poskrbiš, da potrebe nadomestiš z željami. Skrbi z igro. Na tej točki je iTIVI (potovanje, šport, služba, prosti čas, seks, kulinarika, usnje in biči,adrenalin, karkoli te že veseli), kot katerakoli druga malenkost čisti užitek. Za ceno parih škatlc čikov, time warp.
Kaj je nauk teh misli? Gregor C. je olikano napisu “Spremeni nekaj.” Jaz bom potegnil še bolj direktno paralelo. Ne pustite se nategovat. (iTIVI vas ne bo nategnu). Tudi kakrkol od zgoraj naštetega ga ne bo. Kdor meni nasprotno, ga nateguje čas. Kerga pa nateguje čas, nateguje sam sebe. Tu je čas za premislek o svojem lajfu. Ko pridete do točke preloma, kliknite na http://www.itivi.si, naročite 50 filmov in pojdite spat. Naslednji dan si naredite pecivo, oblecite v mehko haljo, podrite kauč, pripravite prigrizke in oglejte nekaj od njih. In tako vsak drugi dan. Nateg? Mogoče po tem.
June 30, 2009 at 00:50
Že zaviram 🙂 Je pa zanimiv paradoks: ko si vzameš čas za zabavo in stvari ki so prijetne, si želiš, da bi to trajalo dolgo. Dejansko pa takrat, ko nam je lepo, čas izjemno hitro teče. Verjetno pa se bolj počasi staramo. To bo!