S tokom zavesti se ukvarja veliko ljudi. Nisem eden izmed njih. Vseeno pa mi je zanimiv odnos med naključji in tokom, pri slednjem pa me ne zanima le zavest, ampak vse. Torej tok kot Tok. Nedvomno je res, da naključja vplivajo na tok, vprašanje pa je, ali so vsa naključja res naključna oz. ali je vpliv toka lahko tudi tak, da spreminja okolico do te mere, da nekatera naključja niso več to, kar naj bi bila, ampak so dogodki, ki jih je napovedal tok sam.

Znan primer je deja vu. Enciklopedična definicija pojma ni pomembna, bolj je pomemben občutek v trenutku zaznave tega pojava. Rečeš si, hej, tu sem že bil, to sem že občutil, pa saj to je čisto tako kot … Na nek način sredi deja vuja zagledaš eno od svojih mentalnih slik, kot bi bila ta struna, ki zavibrira v trenutku, kot zopet zavibrira navidez druga struna, a je občutek ta, ki pravi, da je stvar enaka. Da gre torej za ‘been there, done that’.

Naš način dojemanja in opisovanja sveta je zakoreninjen v aristotlovsko-baconovsko-analitično-cogito-ergo-sumovski paradigmi, ki pravi, da je pot do dojemanja pot razčlenitve. Ki pravi, da je razlaga sveta pogojena z razlago posameznih gradnikov sveta. Paradigma tudi pravi, da je opazovalec zunaj sistema.

Kvantna mehanika, še pred njo pa tudi epistemiologi, Pitagora, ter številni mistiki pa pravijo, da je pogled definiran tudi s tem, kdo gleda, kako gleda in kdaj gleda. Slednje spominja na tok.

Zlasti kvantna mehanika še pravi, da opazovalec že s samim opazovanjem spreminja opazovano. Zakaj torej verjamemo, da lahko celotno dogajanje v svetu opravimo znotraj analitične paradigme, če pa ta v osnovi ne priznava tega, česar nas uči kvantna mehanika?

Najbrž nas je strah. Kvantna mehanika namreč v svojem jedru skriva paradoks in če želimo na slednjega postavljati svojo miselno paradigmo, potem jo v jedru razsuvamo. Kaj naj si drugega mislimo ob izjavi Nielsa Bohra, velikana fizike, ko je rekel, da kvatno mehaniko lahko razume le tisti, ki je ne razume. V jedru priznavamo, da je razumevanje enako nerazumevanju. Oziroma se predamo v polje, kjer se analitika ne obnese več preveč dobro. Kjer ni več končnih odgovorov. Kjer niti vprašanja niso več jasna.

Tok pa je. Mi smo. Ljubezen je. In ustvarjamo tudi. Vse teče. Z analitiki ali brez njih.

Vse skupaj spominja na Finneganovo bdenje. Na njegovo plezanje po lestvi in padanje z nje. Plezanje je za nas kot dan, padanje pa je noč. In noči nas je strah. A morda bi nas danes moralo biti strah prav dneva. Ker ta dan nas pogosto bolj spomni na noč. Ali ne? Si upamo spustiti lestev in pasti?