Minuli teden sem v krasni knjigi Irrationality Stuarta Sutherlanda prebral zapis o tem, zakaj v javni upravi toliko denarja izpuhti. Podrobno je predstavil zgodbo o Leslieju Chapmanu, regionalnem direktorju v javni upravi Velike Britanije. Naključje zgodbe je, da je Chapman umrl letos avgusta, v svojem skoraj dopolnjenem 94. letu.
Chapman je bil s 4.000 podrejenimi eden redkih direktorjev tako velikega kalibra, ki si je upal zarezati tam, kjer si večinoma nihče ne upa, niti ministri. V Sloveniji pa je takšno število podrejenih itak samo pod pristojnostjo ministrov, pa še to le peščice največjih.
Kaj je storil ta Chapman, ki začuda niti zapisa v Wikipediji nima? Predvsem je dobro opazoval in izvedel kopico drobnih ukrepov, kot so spremembe v načinu dela, iskanje skritih rezerv, odprodaje malo uporabljanih virov, odpuščanje ljudi, ki bi jih bilo ceneje najeti samo za storitev, ki so jo imeli opraviti, kot da so bili priklopljeni na plačo, rezanju privilegijev in podobno.
Rezultat je bilo znižanje zaposlenih za 55% (petinpetdeset!) in stroškov za tretjino.
Ko je z rezultati seznanil ostale regionalne direktorje, ministra in celotno vlado, se drugje seveda ni spremenilo nič, le zelo nezaželjen je postal. Zaradi številnih pritiskov se je predčasno upokojil, a je nato vrnil udarec z odmevno knjigo Your Disobedient Servant, ali Vaš neubogljivi služabnik, ki je leta 1978 pretresla celotno javno upravo v Veliki Britaniji.
Na srečo je Chapman v svojo knjigo dal še precej več kot svoje izkušnje, ampak se je lotil tudi razlogov, zakaj je v javni upravi in tudi v velikih okostenelih podjetjih tako. In tule so njegove ugotovitve, ki so zelo logične, a se tudi praktično nikjer še danes na tem področju ne stori skoraj nič:
1. Večina zaposlenih ne odgovarja nikomur.
2. Odločitve sprejemajo v skupinah, kolegijih, komisijah, pri čemer zaradi pomanjkanja odgovornosti ni kritične presoje, ampak se večina udeležencev tovrstnih sestankov predvsem trudi podpreti vodjo, ker je vtis pomembnejši od vsebine. Nasprotno, vsebinski pogovor je lahko celo nevaren.
3. Napredovanje je funkcija starosti, ne sposobnosti.
4. Način dela v javni upravi je naklonjen pretirani rabi sredstev. Kdor porabi več, kdor ima več ljudi pod seboj, je pomembnejši. Kdor dela učinkovito in porabi, kolikor res potrebuje in ne kolikor je napisano v proračunu, je nevaren. Pozor, kdor prihrani je nevaren!
5. Proračun po področjih se določa na osnovi proračunov preteklih let, ne na osnovi realnih stroškov ali ciljev. Imanentni cilj vodij je, da vsako leto proračun povečajo, ne pa, da povečajo učinek porabe. Kdo porabi manj denarja v enem letu, bo v naslednjem letu dobil še manj, kar mu zmanjša moč in vpliv.
6. Vrhnje strukture tekmujejo v prestižni bitki, kdo je bolj vpliven. Zato je ekscesno trošenje v funkciji povečevanja vpliva. Paradoksalno, vodje se trudijo te priboljške pokazati in skriti hkrati. Pokazati tistim, na katere bi radi naredili vtis premoči in skriti pred kritično javnostjo.
7. Nepravilnosti v javni upravi preiskujejo organi iz te iste javne uprave. Tu gre v osnovi za konflikt interesov, pa četudi se tem organom reče policija, sodstvo ali pa KPK.
Zanimiva opažanja, kajne?