Tole ni zapis o dežju, ali siceršnjih vremensko agronomskih temah, ampak je, kako predvidljivo, spet o podjetništvu.

Danes sem se pogovarjal z Robertom, ki je krasen podjetnik, o tem, kaj nek tipičen mlad biznis potrebuje za to, da mu uspe. Naštela sva več reči.

Najprej sva govorila o deskanju na valovih, oziroma kako je fino, če podjetje ujame val, ki ga požene do uspeha, a da je po tem, ko se val konča spet tu trda realnost posla. Predvsem pa nadzor nad stroški. Slednji je večini zoprn. Ker je zoprno videti, da je denarja premalo. Ker je zoprni terjati kupce. Ker je zoprno omejevati lastne sanje. Ampak hej, če je v poslu samo to zoprno, potem je super. Veliko raje vidim, da je zoprno pri denarju, kot pa da je zoprno povsod drugje, le pri denarju ne.

Nadaljevala sva o tem, kako pomembno je, da se podjetje fokusira. Da se ne razmaže na pretanko. Da verjame in tvega z več jajci v eni košari, ne s stotinjo jajc v stotinji košar. Svaštarija je pravzaprav en velik problem slovenskih podjetnikov. Vsi smo namreč prepričani, da znamo vse. Zato pa se podjetje ukvarja z edvertajzingom, hotelirstvom, bioprehrano, za nameček pa ima direktor še svojo družinsko posvetovalnico, da o trenutno nekoliko postranskem projektu zidave za trg ne govorim. Sorry fantje, sorry dekleta, če hočete biti res dobri, to je svetovno dobri, bodite to za začetek na enem področju, ne na petih.

Delno povezano s svaštarjenjem je nezaključevanje projektov. Temu se sicer lepše reče sposobnost pakiranja produktov, ali tudi storitev. Treba je vedeti, kdaj se projekt začne, koliko časa se ga vodi in kdaj se ga konča. Ne pa, da se stvari vlečejo v nedogled, hkrati pa se zgodi še 10 novih idej, ki tudi dobijo svoj preveč entuziastični začetek, mlačno vodenje, konca pa ni videti. Rezultat so kupi nezaključenih projektov, z najmanj toliko zafrustriranimi ljudmi, ki jih izvajajo, pri čemer zamere kot plevel prerastejo nekoč idealistično postavljene cilje.

Seveda ne bi povedal nič, če ne bi omenil še kapitala. Tega v Sloveniji praktično ni. Pika. In ne sanjat, da ga boste dobili. Raje pričakajte val, ki sem ga omenil v pričetku zapisa. Če štartate s premiso, da kapitala ne bo, bo lažje, saj si ne boste delali utvar, obenem boste že takoj v štartu hudo pazljivi na stroške, pa še povečali si boste možnosti, da denar res dobite. Pri denarju je pač tako, manj kot ga rabiš, raje te ima. In obratno. Sam na denar gledam kot na sredstvo, ki ga je potrebno kanalizirati. Je kot voda. Ampak če voda nima pripravljenih cevi, po katerih bi lahko stekla, je precej neuporabna. Obratno pa velja, da če najprej naredim načrt za cevi, po katerih naj bi tekla voda, potem ni vrag, da ta voda ne bo prišla. Pa je potem sploh važna voda? Ne, važne so cevi.

Kaj še? Aha, pogum. Ja, jajca je treba imeti. Vsak podjetnik vam bo tudi povedal, da ne bi bilo lepšega kot to, da bi bilo vse čisto tako kot je, le da ne bi bili dolžni 200.000 EUR banki, ali komurkoli pač že. Ta dolg pa vrta luknjo v želodec. Načenja spanec. Ubija voljo. Zagotovo pa te na koncu lahko utrdi. Nauči te tega, da je bistvo podjetništva v morda najlepšem reku, kar sem jih slišal letos, menda pa ga je izrekel Richard Branson in sicer: Winners never quit, and quitters never win.