Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Vrednostna veriga filmov v času torrentov

| 14 Comments

O nalaganju filmov z interneta sem prvič slišal kakšnih 5 let nazaj. Moja internetna doba se je sicer pričela že davnega 1993, par let po mojem odkritju, da se da z računalom preko telefona priklopiti na BBSe, nekakšne novičarsko klepetalniške oglasne deske. V tistih časih je bila že navadna jpg slika česarkoli na monitorju razlog za navdušenje, če pa se je ob tem še kaj dogajalo, recimo ob uvodnih špicah novih špilov, potem se je pa sploh že vriskalo od veselja.

15 let kasneje smo sredi široko uveljavljene prakse, da se na internetu brez vsakega napora dobi praktično karkoli, prikaz na računalu pa tudi ni več omejen, procesorji, grafične kartice in ostala parafernalija zmorejo skoraj karkoli. Pot torej obstaja. Zakaj se ne bi po tej poti distribuirali tudi filmi?

Edini logičen odgovor je, jasno, da naj se filmi tako tudi zares distribuirajo. Filmi niso nič drugega kot biti, zakaj torej prenašati atome, o čemer sem že pisal tule. Vprašanje današnjega zapisa seveda ni, ali naj se filmi prenašajo po internetu, temveč ali kdo in kako je pri tem upravičen do zaslužka.

Vrednostna veriga filma

Osnovno pravilo dobrega poslovanja je, da je potrebno za zaslužek dodati vrednost. Pa poglejmo zelo poenostavljeno sliko, kaj kdo pri filmu dela:

avtor filma (ter seveda cela njegova ekipa, vključno z igralci, maskerji, garderoberji, lučkarji, zvokom, scenografi, pred tem pa nasploh pisec zgodbe) ustvarijo osnovno vrednost – v kateremkoli sistemu distribucije si zaslužijo za to nagrado, finančno in tudi drugih oblik, recimo slavo, spoštovanje, občudovanje, moč. Ali jih lahko odpišemo? Ne gre.

investitor (producent) dodajo vrednost tako, da omogočijo avtorju ustvarjanje, skrbijo za organizacijo, dajo kreativcem peskovnik za njihovo igro. Ali lahko odpišemo njih? Deloma ja, vendar se to praviloma pozna pri kakovosti filma. Namesto, da bi se avtorji ukvarjali primarno z ustvarjalnim procesom, se gredo še vse ostalo. Tako to itak deluje pri nizkoproračunskih filmih, podobno kot pri majhnih podjetjih. Ali smo se gledalci pripravljeni za to odpovedati velikim filmom velikih producentov? Dvomim.

distributer (od major studiev ala WB, Universal, 20th Century Fox vse do zadnjega trgovca s pravicami, ne pa tudi prikazovalec, izposojevalec) skrbi za to, da film pride od avtorja do gledalca, pri čemer namenoma izpuščam zadnji korak, za podrobnejšo obdelavo v naslednji točki. Distributer poskrbi za kopije, prevode, fizično produkcijo, veleprodajo, logistiko, marketing. Ali lahko odpišemo njih? To se de facto dogaja danes. Distributer kot posrednik izgublja svojo vlogo. Njegov obrambni mehanizem je, da lobira za sprejem restriktivne zakonodaje, opozarja na kršenje avtorskih pravic, deloma ščiti pravice avtorjev, še najbolj pa se bori za svoj obstanek. Vprašanje pri njem je, kje dodaja vrednost? Tam kjer jo dodaja, tam bo tudi ostal potreben. Dodaja pa jo gotovo v izboru filmov, v skrbi za kakovost, v fizični distribuciji, ki bo še dolgo potrebna, zlasti in predvsem pa pri promociji.

prikazovalec (kino, videoteka, TV, VOD, torrent, sosed) ponudi film gledalcu. To naredi tako, da je gledalcu pred, med in po ogledu prijetno. Pred filmom mora poskrbeti za to, da si gledalec film čim lažje izbere, da je tudi izbor pravilen glede na okus gledalca, ter da so tudi vse okoliščine izkušnji ustrezne (cena, izbor filmov, parkirišče, dvd poslan po pošti, navigacija po VOD vmesniku, iskalnik na torrentu). Med ogledom mora poskrbeti za odstranitev motečih elementov (hrup v kinodvorani, praske na dvdju, preveč reklam, zatikajoč pretok na VODu, slaba kakovost na torrentu) ter na pozitivni strani za omogočenje prijetnih elementov (udobni sedeži, spremljevalne vsebine, ostala ponudba). Po filmu pa mora zagotoviti možnost odziva na videni film in celotno izkušnjo (ocena filma, komentarji, prostor za pogovor s prijatelji, pravilno izstavljen račun, če le ta pride naknadno). Ali lahko odpišemo njih? V celoti ne, zagotovo pa se razmerja med prikazovalci močno spreminjajo.

Dodaten zaplet v tej vrednostni verigi je v tem, da so posamezni akterji med seboj pogosto povezani in da s temi povezavami obvladujejo trg. Oni so tisti, ki jih spreminjanje verige najbolj boli in so pri tem najbolj glasni.

Digitalna distribucija

Poglejmo na vse skupaj s strani vnašalca nemira, digitalne distribucije. Legalna distribucija (VOD) je v velikem zaostanku za nelegalno (torrent). Krivci so taisti, ki jih trenutno stanje najbolj prizadane (veliki studii). Vse skupaj pa se počasi premika zlasti zato, ker ne želijo tvegati in žrtvovati odličnih zaslužkov, ki jih imajo v drugih starejših oblikah distribucije.

Ker ne želijo žrtvovati zaslužka, se ne usmerijo dovolj v legalno digitalno distribucijo in s tem še bolj podžigajo nelegalno pot. Na drugi strani so še priložnostni dobičkarji, telekomi, ki s prehodom naročnikov z običajne telefonije na širokopasovne povezave, katerih gonilo je pretok nelegalnih digitalnih vsebin, rešujejo svojo kožo. Telekomi še nekaj časa ne bodo zainteresirani za zaščito avtorskih pravic. Ko pa bodo, bodo pipice zaprli sami od sebe. Tega pa ne bodo storili prej, preden si tudi na področju vsebin ne pridobijo karseda močnega položaja.

Gledalec je kralj

Na področju distribucije in prikazovanja očitno prihaja do fragmentacije. Vse več ponudnikov se bori za gledalce, ki pa jih ni nič več. Zato bo o končnem izidu te bitke in izgledu vrednostne verige odločal gledalec. Njegovo odločanje v prihodnosti ne bo več pasivno in omejeno zgolj na to, komu bo podaril svoja zrkla (eyeballs) v določenem časovnem terminu (gledanost, obiskanost), temveč bo s svojo aktivno udeležbo soustvarjal trg zlasti na strani povpraševanja. Z ocenjevanjem filmov, s pisanjem komentarjev, s povezovanjem v filmske socialne mreže (recimo Flixster) bo svojim bližnjim in oddaljenim kolegom svetoval, kaj naj si ogledajo. Pri tem bodo vodilni tisti, ki si ogledajo več filmov kot povprečni gledalci in ki želijo ljudem okoli sebe več komunicirati o temi, ki jim je v življenju pomembna.

In kdo je to danes? Ja dolpotegovalci, zagotovo! Poglejte si, kako živa je skupnost, ki se recimo zbira okoli globalnih torrentov in lokalnih spletnih mest za prevode. Podatka žal ne poznam, a prepričan sem, da je v skupnosti prevajalcev divx filmov število prevodov, tudi zelo filmofilskih naslovov, bistveno večje kot 4.000, kolikor je uradna številka, ki jo v Sloveniji recimo lahko da na trg videoteka, naprimer mi.

Kaj si torej mislim od dolpotegu?

Mislim, da dolpoteg združuje in neguje filmsko skupnost, ki pa je zaradi neurejenosti razmer prikrajšana za marsikaj. Edini, ki mislijo, da je to zastonj kosilo, so tisti, ki na svoj čas gledajo kot na zastonj vir. Ko si enkrat mož, oče in delavec, se količina časa močno zmanjša. Takrat potrebuješ in iščeš najboljšo izkušnjo, nikakor ne najnižjo ceno. Žalibog je danes zaradi hude omejenosti nabora filmskih naslovov v Sloveniji, ter zaradi polovičarstva nekaterih glavnih akterjev, marsikdaj še najboljši izbor torrent. Legalnost gor ali dol.

Prepričan pa sem, da se da biti boljši. Tudi od ponudbe, ki je kvazizastonj.

14 Comments

  1. Pingback: Stretching » Blog Archive » Kinotožje 017, snemanje

  2. @Robert
    Še dobro, da nabave ne vodim jaz 🙂

  3. Gregor, ha ha, tu celo bolje poznam vašo ponudbo od tebe: imate en film od Kurosawe, ampak po mojem ne pravega. Poleg Samurajev bi imeli lahko še: Rašomon, Yojimbo, Dreams.

  4. @robert79

    Prebral sem Obscene Losses. Izjemno zanimiv članek, ki se me, priznam, dotakne na več nivojih.

    Glede Sedmih samurajev pa priznam, da me je sram, da z vsemi našimi distributerji vred nismo sposobni ponuditi nič od Akire Kurosawe. A delamo tudi na tem.

  5. Še to. Sedmih samurajev (1954) ni na iTIVI-ju, kdaj ga bo vrtela Kinoteka, kdo ve; ostane samo še torrent …

  6. Odličen tok in zaključek. Sem moral še enkrat prebrati. Bravo.

    Zadnjič sem bral novinarsko reportažo Obscene Losses (Portfolio.com, november 2007) o boju med tradicionalnimi ponudniki pornografije in Pornom 2.0, “brezplačnimi” družbenimi porno spletišči. Priporočam, meni se zdi zelo dobro napisano.

  7. … širokopasovne povezave, katerih gonilo je pretok nelegalnih digitalnih vsebin …

    Nekje sem prebral, da 98 % širine pipe predstavlja pretok filmov, glasbe in porna. A ima morda kdo ta podatek, mogoče bolj detajlirano?

  8. @djjuvan
    O prodaji razmišljamo.

  9. @flamme, ta predsodek bo popustil, ko se bodo Televizije odločile predvajat bolj spektakularne oglase za animeje…. seveda na tak način, da jim bo jasno dalo vedeti, da zadeva ni “kidd’s related”. Drugi način pa je, kot delamo trenutno… širimo z fansubi, z dobrimi članki itd…

    @gregorc, domnevam da zadeva zna dobro uspeti pod takimi pogoji? Skorajda si upam trdit, da bi blo zanimanje za DVDje celo večje kot je samih 25DVDjev… seveda pa, če bi bilo začetno oglaševanje novih filmov/nanizank/animejev uspešno.

    To morda ravno ne spada v ta pogovor…. ampak, ali se iTIVI zavzema tudi za prodajo? Četudi dosežete dogovor s studijem, da vam priskrbi recimo 10kopij določenega filma/serije, potem mora ostalih 15kopij še nekdo pobrat, drugače se studiju ne bo splačalo delat. No ja, kakorkoli že…. sliši se zelo obetavno.

  10. Ni kleč, ampak keč. As in catch, kar bi v slovenščini v tem smislu besede, ki si ga uporabil, pomenilo težava.

  11. @Juvan
    Včeraj smo imeli zelo zanimiv pogovor z enim večjih distributerjev v Sloveniji. Izkazalo se je, da obstaja možnost, kako v Slovenijo pripeljati res veliko število filmov, za čisto sprejemljivo ceno.

    Kleč (te besede nikoli nisem dojel) je v tem, da filmski studii praviloma zahtevajo, da film na trg pride v eni od dveh oblik, bodisi se film izda, ali pa se samo kupijo kopije in se nato prodajajo. Ker je bil minimum za drugo opcijo včasih tudi po 300 DVDjev in več, so se distributerji kar po pravilu odločali za prvo opcijo, torej polno slovensko izdajo s podnapisi, lastnim authoringom (uvodnim menijem), ter seveda z velikim stroški. Trg je tako dobival zelo malo filmov.

    Zdaj pa se počasi odpira nova možnost. Eden izmed studiev, ne morem povedati kateri, je zahtevo po minimalni količini spustil na 25 DVDjev. To je že zelo prebavljiva količina tudi za slovenski trg in za iTIVI. Če bomo ta dogovor realizirali, potem se nam morebiti, ampak res samo morebiti, obeta občutno povečanje števila naslovov dostopnih pri nas.

    To pa je eden od glavnih ciljev iTIVIja. V Sloveniji bi se moralo na DVDju distribuirati 20.000 naslovov, ne pa zgolj 4.500. Kaj to pomeni, za animeje, ki jih omenjaš, je najbrž jasno.

  12. @Juvan kot sem že nekoč napisal na blog, se morajo slovenci najprej otresti presodka da so animeji:
    – ali risanke z pornogravsko vsebino,
    – ali risanke za otroke, tipa pokemon in Yu-Gi-Oh,
    šele po tem bo zadeva postala zanimiva recenzije, kolmuniste, itd…

    Pa da nebom samo off topic:
    Veliko filmov je kateri v slovenske kinematografe prispejo dokaj pozno (recimo, Transformers) in seveda nastrpneži si zadevo prenesejo/mo z interneta, to isto velja za serije, katere so, če še pridejo na tv ekrane, predvajane z dokaj velikim zamikom. Da o nekaterih vsebinah katere prinas ni niti na DVDjih, kaj šele na tv oz. kinih ne govorim

  13. @DjJuvan
    Krivde jaz ne bi naprtil neposredno distributerjem niti ne recenzorjem. Problem je sistemski in se tiče tudi vseh ostalih žanrov. Krivec, oziroma tisti, ki bi od drugačnega sistema imel poleg gledalcev največ, so kvečjemu videoteke.

    Srž problema je v zakonodaji, ki zahteva lokalen prenos pravic za izposojo videogramov, kar posledično pomeni, da je za izposojo filma v Sloveniji nujno najti lokalnega distributerja, saj se tuji s tako majhnim trgom, kot je Slovenija ne želijo ukvarjati.

    Lokalnemu distributerju se seveda ne izplača izdajati tisočev in tisočev naslovov, saj lahko profitabilno proda samo nekaj sto naslovov na leto.

    Če bi v zakonu, ki regulira izposojo videogramov ostala uredba o banderoli iz leta 1993, bi bilo danes v Sloveniji bistveno drugačno stanje. Banderola je namreč nekakšna znamka, ki se jo plača državnemu organu, v zameno pa je mogoče izposojati katerekoli videograme od koderkoli iz celega sveta.

    Drugače povedano, če se država odloči, da želi svojim prebivalcem omogočiti legalen dostop do vseh vsebin, ki so bile kjerkoli na svetu uradno izdane, recimo na DVDju, potem to reši z Banderolo. Tak sistem deluje v Italiji in na Nizozemskem.

    Žal, res žal je bila uredba o banderoli s prvim popravkom dotičnega zakona izbrisana. Kdo je takrat zlobiral ta izbris, ne vem, vem pa, da bi banderola izjemno koristila iTIVIju, kot zagotovo tudi fanom zapostavljenih žanrov.

    Najbolj zanimivo od vsega je, da v Ameriki, ki je domovina vse svetovne hajke okoli avtorskih pravic ta isti sistem deluje celo brez banderole.

    Naj zaključim, ker bom kmalu objavil malo daljši samostojni zapis na to temo.

  14. Točno tako!

    Dolpoteg je odlično oglaševanje filma/nanizanke. Če operaterji interneta zaprejo pipice za nelegalne prenose, bo večina uporabnikov odjavila internet, ker enostavno ne bodo imeli več koristi od njega. S tem pa bo zapadlo tudi povpraševanje po filmih, še posebej novejših. Scena se podre kot domine.

    V drugem blogu sem omenjal glede animejske scene v Sloveniji. Krivec za slabo prepoznavnost in ozko paleto izbire je ravno distributer in slabi recenzatorji. Če bi zadeve malo bolj oglaševali, bi bilo povpraševanje večje in distributer bi lahko razširil izbiro. Pri nas pa komu pošiljajo recenzatorsko animejsko robo? Po nekaterih virih sem izvedel, da nikomur drugemu kot Marcelu Štefančiču, Jr., ki pa se stvari verjetno niti dotakne ne :\ (Če temu ni tako, me opozorite).

    Lp
    Juvan

Leave a Reply to gregorc Cancel reply

Required fields are marked *.