O nalaganju filmov z interneta sem prvič slišal kakšnih 5 let nazaj. Moja internetna doba se je sicer pričela že davnega 1993, par let po mojem odkritju, da se da z računalom preko telefona priklopiti na BBSe, nekakšne novičarsko klepetalniške oglasne deske. V tistih časih je bila že navadna jpg slika česarkoli na monitorju razlog za navdušenje, če pa se je ob tem še kaj dogajalo, recimo ob uvodnih špicah novih špilov, potem se je pa sploh že vriskalo od veselja.

15 let kasneje smo sredi široko uveljavljene prakse, da se na internetu brez vsakega napora dobi praktično karkoli, prikaz na računalu pa tudi ni več omejen, procesorji, grafične kartice in ostala parafernalija zmorejo skoraj karkoli. Pot torej obstaja. Zakaj se ne bi po tej poti distribuirali tudi filmi?

Edini logičen odgovor je, jasno, da naj se filmi tako tudi zares distribuirajo. Filmi niso nič drugega kot biti, zakaj torej prenašati atome, o čemer sem že pisal tule. Vprašanje današnjega zapisa seveda ni, ali naj se filmi prenašajo po internetu, temveč ali kdo in kako je pri tem upravičen do zaslužka.

Vrednostna veriga filma

Osnovno pravilo dobrega poslovanja je, da je potrebno za zaslužek dodati vrednost. Pa poglejmo zelo poenostavljeno sliko, kaj kdo pri filmu dela:

– avtor filma (ter seveda cela njegova ekipa, vključno z igralci, maskerji, garderoberji, lučkarji, zvokom, scenografi, pred tem pa nasploh pisec zgodbe) ustvarijo osnovno vrednost – v kateremkoli sistemu distribucije si zaslužijo za to nagrado, finančno in tudi drugih oblik, recimo slavo, spoštovanje, občudovanje, moč. Ali jih lahko odpišemo? Ne gre.

– investitor (producent) dodajo vrednost tako, da omogočijo avtorju ustvarjanje, skrbijo za organizacijo, dajo kreativcem peskovnik za njihovo igro. Ali lahko odpišemo njih? Deloma ja, vendar se to praviloma pozna pri kakovosti filma. Namesto, da bi se avtorji ukvarjali primarno z ustvarjalnim procesom, se gredo še vse ostalo. Tako to itak deluje pri nizkoproračunskih filmih, podobno kot pri majhnih podjetjih. Ali smo se gledalci pripravljeni za to odpovedati velikim filmom velikih producentov? Dvomim.

– distributer (od major studiev ala WB, Universal, 20th Century Fox vse do zadnjega trgovca s pravicami, ne pa tudi prikazovalec, izposojevalec) skrbi za to, da film pride od avtorja do gledalca, pri čemer namenoma izpuščam zadnji korak, za podrobnejšo obdelavo v naslednji točki. Distributer poskrbi za kopije, prevode, fizično produkcijo, veleprodajo, logistiko, marketing. Ali lahko odpišemo njih? To se de facto dogaja danes. Distributer kot posrednik izgublja svojo vlogo. Njegov obrambni mehanizem je, da lobira za sprejem restriktivne zakonodaje, opozarja na kršenje avtorskih pravic, deloma ščiti pravice avtorjev, še najbolj pa se bori za svoj obstanek. Vprašanje pri njem je, kje dodaja vrednost? Tam kjer jo dodaja, tam bo tudi ostal potreben. Dodaja pa jo gotovo v izboru filmov, v skrbi za kakovost, v fizični distribuciji, ki bo še dolgo potrebna, zlasti in predvsem pa pri promociji.

– prikazovalec (kino, videoteka, TV, VOD, torrent, sosed) ponudi film gledalcu. To naredi tako, da je gledalcu pred, med in po ogledu prijetno. Pred filmom mora poskrbeti za to, da si gledalec film čim lažje izbere, da je tudi izbor pravilen glede na okus gledalca, ter da so tudi vse okoliščine izkušnji ustrezne (cena, izbor filmov, parkirišče, dvd poslan po pošti, navigacija po VOD vmesniku, iskalnik na torrentu). Med ogledom mora poskrbeti za odstranitev motečih elementov (hrup v kinodvorani, praske na dvdju, preveč reklam, zatikajoč pretok na VODu, slaba kakovost na torrentu) ter na pozitivni strani za omogočenje prijetnih elementov (udobni sedeži, spremljevalne vsebine, ostala ponudba). Po filmu pa mora zagotoviti možnost odziva na videni film in celotno izkušnjo (ocena filma, komentarji, prostor za pogovor s prijatelji, pravilno izstavljen račun, če le ta pride naknadno). Ali lahko odpišemo njih? V celoti ne, zagotovo pa se razmerja med prikazovalci močno spreminjajo.

Dodaten zaplet v tej vrednostni verigi je v tem, da so posamezni akterji med seboj pogosto povezani in da s temi povezavami obvladujejo trg. Oni so tisti, ki jih spreminjanje verige najbolj boli in so pri tem najbolj glasni.

Digitalna distribucija

Poglejmo na vse skupaj s strani vnašalca nemira, digitalne distribucije. Legalna distribucija (VOD) je v velikem zaostanku za nelegalno (torrent). Krivci so taisti, ki jih trenutno stanje najbolj prizadane (veliki studii). Vse skupaj pa se počasi premika zlasti zato, ker ne želijo tvegati in žrtvovati odličnih zaslužkov, ki jih imajo v drugih starejših oblikah distribucije.

Ker ne želijo žrtvovati zaslužka, se ne usmerijo dovolj v legalno digitalno distribucijo in s tem še bolj podžigajo nelegalno pot. Na drugi strani so še priložnostni dobičkarji, telekomi, ki s prehodom naročnikov z običajne telefonije na širokopasovne povezave, katerih gonilo je pretok nelegalnih digitalnih vsebin, rešujejo svojo kožo. Telekomi še nekaj časa ne bodo zainteresirani za zaščito avtorskih pravic. Ko pa bodo, bodo pipice zaprli sami od sebe. Tega pa ne bodo storili prej, preden si tudi na področju vsebin ne pridobijo karseda močnega položaja.

Gledalec je kralj

Na področju distribucije in prikazovanja očitno prihaja do fragmentacije. Vse več ponudnikov se bori za gledalce, ki pa jih ni nič več. Zato bo o končnem izidu te bitke in izgledu vrednostne verige odločal gledalec. Njegovo odločanje v prihodnosti ne bo več pasivno in omejeno zgolj na to, komu bo podaril svoja zrkla (eyeballs) v določenem časovnem terminu (gledanost, obiskanost), temveč bo s svojo aktivno udeležbo soustvarjal trg zlasti na strani povpraševanja. Z ocenjevanjem filmov, s pisanjem komentarjev, s povezovanjem v filmske socialne mreže (recimo Flixster) bo svojim bližnjim in oddaljenim kolegom svetoval, kaj naj si ogledajo. Pri tem bodo vodilni tisti, ki si ogledajo več filmov kot povprečni gledalci in ki želijo ljudem okoli sebe več komunicirati o temi, ki jim je v življenju pomembna.

In kdo je to danes? Ja dolpotegovalci, zagotovo! Poglejte si, kako živa je skupnost, ki se recimo zbira okoli globalnih torrentov in lokalnih spletnih mest za prevode. Podatka žal ne poznam, a prepričan sem, da je v skupnosti prevajalcev divx filmov število prevodov, tudi zelo filmofilskih naslovov, bistveno večje kot 4.000, kolikor je uradna številka, ki jo v Sloveniji recimo lahko da na trg videoteka, naprimer mi.

Kaj si torej mislim od dolpotegu?

Mislim, da dolpoteg združuje in neguje filmsko skupnost, ki pa je zaradi neurejenosti razmer prikrajšana za marsikaj. Edini, ki mislijo, da je to zastonj kosilo, so tisti, ki na svoj čas gledajo kot na zastonj vir. Ko si enkrat mož, oče in delavec, se količina časa močno zmanjša. Takrat potrebuješ in iščeš najboljšo izkušnjo, nikakor ne najnižjo ceno. Žalibog je danes zaradi hude omejenosti nabora filmskih naslovov v Sloveniji, ter zaradi polovičarstva nekaterih glavnih akterjev, marsikdaj še najboljši izbor torrent. Legalnost gor ali dol.

Prepričan pa sem, da se da biti boljši. Tudi od ponudbe, ki je kvazizastonj.