Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Škofovski prestol

| 3 Comments

Pred leti je arheolog, imena se ne spomnim, recimo mu gospod Cedilnik v bližini Bovca s svojo ekipo raziskoval arheološko najdišče. Določeni viri so mu nakazovali, da naj bi na tem najdišču nekje obstajal t.i. škofovski prestol. Predstavljajte si lovca na zaklad, ki ima v rokah zemljevid, a ta zemljevid je v zadnjem detajlu, kjer so točne koordinate zaklada, strgan, požgan ali preprosto nejasen. Nekaj iščeš že dalj časa, pa tega ne najdeš. Nastopi nejevolja. Ki se stopnjuje v frustracijo.

In ukrepaš. Neracionalno, seveda.

Arheolog Cedilnik je poklical slovenskega geomanta, umetnika in morda celo šamana, Marka Pogačnika. Rekel mu je, da se na njegovo “čaranje” ne spozna, a da naj mu le pomaga najti zaklad, škofovski prestol, ki si ga je tako želel najti.

Marko je prišel v Bovec in se lotil dela. Hodil je po polju, se razgledoval naokoli, na koncu pa je poklical arheologa in razglasil, da se prestol nahaja na točno določenem mestu. Cedilnik je pričel kopati in, ha, našli so svoj zaklad, škofovski prestol.

Arheolog se je Marku zahvalil, v podrobnosti najdbe se ni spuščal, kako in zakaj, ker pri takih “bajaličarskih” stvareh itak ni kaj spraševati. Je pa to zanimalo Bojana Breclja in Marka Modica, danes oba umetnika, takrat pa mulca, ki sta Marka Pogačnika spremljala na tistem izletu na Bovško.

Tako je Bojan preprosto stopil do Marka P. in ga vprašal: “Kako ti je to uspelo?”

In ta mu je odgovoril. “Čisto preprosto. Tule, kjer je bil prestol, se je iz zemlje proti nebu vil žarek močne rumene svetlobe.”

To je vse. Zgodbo mi je zaupal Marko Modic, moj prijatelj in velik človek.

3 Comments

  1. Premal prepričljivo, da bi verjel na prvo žogo, a preveč eminentno, da bila le fikcija. Bolj mi je tu zanimivo vprašanje, zakaj je bil nek stol zakopan v Bovcu, glede na to, da se je (ugibam) najbližja škofija verjetno nahajala v Gorici, prva večja kraja (Kobarid in Tolmin) pa tudi nista lih dva polja stran…

    Sicer pa bovški konec obiščem vsaj dvakrat letno že od rojstva, včasih smo bili pa na vikendu vsak mesec….od hibridnih kraških oblik (tolmuni, kanjoni, sifoni, jame) do mračnih ostankov novejše zgodovine, tu najdeš vse. Nasplošno celoten kraški svet, od Predjamskega gradu pa čez mejo do Dolimitov skriva glede na svojo majhnost (beri: neurbanost) neverjetno zgodovino.

    • V celi zadevi gre samo za to, o čem se ljudje pogovarjamo. Ko se nekdo odloči, da mi bo začel pripovedovati pravljice, jaz pa mu verjamem, potem postane resnično karkoli. Bistveno pa ni, kaj je res, ampak, kaj verjamem, da je res, ter kaj naprej posredujem jaz in kdo posluša mene. In tu, v tej zgodbi, kolikor poznam Marka P., Bojana in Marka M., verjamem v zgodbo o rumenem žarku. Če je ta resnična, v to verjamem 100%, potem sem bistvo posredoval naprej. Ali sem se zmotil pri imenu kraja, arheologa, ter zaklada, pa morda niti ni ključno. V bistvu celo raje vidim, da je malo zavito, kajti nekatere resnice preprosto niso namenjene objektivni preverljivosti. Če bi vsako resnico želel pojasniti do konca, kje bi potem pristala ljubezen?

      • No, sj s tem se strinjam … jz celo zavzemam tisto “lacanistično” pozicijo, da so sanje tista absolutna stvarnost in ne realnost, v katero smo tekom takih in drugačnih naključij. A pri tako zanimivi zgodbi bi mene verjetno zagrablo, da stvar raziščem…zgleda da je moje prekletstvo, da nikjer ne znam (nočem) potegniti meje. Pa ne zarad odkrivanja resnice, temveč zaradi poti ob tem:)

Leave a Reply to gregor k. Cancel reply

Required fields are marked *.