Pred leti je arheolog, imena se ne spomnim, recimo mu gospod Cedilnik v bližini Bovca s svojo ekipo raziskoval arheološko najdišče. Določeni viri so mu nakazovali, da naj bi na tem najdišču nekje obstajal t.i. škofovski prestol. Predstavljajte si lovca na zaklad, ki ima v rokah zemljevid, a ta zemljevid je v zadnjem detajlu, kjer so točne koordinate zaklada, strgan, požgan ali preprosto nejasen. Nekaj iščeš že dalj časa, pa tega ne najdeš. Nastopi nejevolja. Ki se stopnjuje v frustracijo.

In ukrepaš. Neracionalno, seveda.

Arheolog Cedilnik je poklical slovenskega geomanta, umetnika in morda celo šamana, Marka Pogačnika. Rekel mu je, da se na njegovo “čaranje” ne spozna, a da naj mu le pomaga najti zaklad, škofovski prestol, ki si ga je tako želel najti.

Marko je prišel v Bovec in se lotil dela. Hodil je po polju, se razgledoval naokoli, na koncu pa je poklical arheologa in razglasil, da se prestol nahaja na točno določenem mestu. Cedilnik je pričel kopati in, ha, našli so svoj zaklad, škofovski prestol.

Arheolog se je Marku zahvalil, v podrobnosti najdbe se ni spuščal, kako in zakaj, ker pri takih “bajaličarskih” stvareh itak ni kaj spraševati. Je pa to zanimalo Bojana Breclja in Marka Modica, danes oba umetnika, takrat pa mulca, ki sta Marka Pogačnika spremljala na tistem izletu na Bovško.

Tako je Bojan preprosto stopil do Marka P. in ga vprašal: “Kako ti je to uspelo?”

In ta mu je odgovoril. “Čisto preprosto. Tule, kjer je bil prestol, se je iz zemlje proti nebu vil žarek močne rumene svetlobe.”

To je vse. Zgodbo mi je zaupal Marko Modic, moj prijatelj in velik človek.