Vse je relativno, le relativnost je absolutna.

V tej misli, med drugim tudi Einsteinovi, se skriva zanimiv koncept. Nanj sem se ponovno spomnil včeraj, ko sem predaval na Ipromovi Akademiji, tema je bila, kako marketing preliti v številke. Janez Č me je med razlago vzorčnega poslovnega načrta vprašal, kako lahko napovem, da bo neka prodajna številka v januarju 2017 takšna, kot jo je napovedal moj plan. Mimogrede, številka je bila 42. Moj odgovor je bil, da tega seveda ne morem z gotovostjo napovedati. Sledilo je logično vprašanje, zakaj potem sploh napovedovati?

Ha! No, zaradi relativnosti.

Naj razložim praktično. Števila 42 kot takega za pet let naprej ni smiselno napovedovati. Smiselno pa je ugotoviti, kakšne so relacije med števili in kako bi se sistem razvijal, če bi bile relacije takšne, kot smo jih načrtovali. Številke so pomembne, a številke niso nič, če med njimi ni vzpostavljenih vezi. Jasno, tudi za vezi ne moremo vnaprej vedeti, kakšne bodo. Lahko so čvrste, linearne, kavzalne, a možnost je tudi, da so kaotične, nepričakovane.

Glavni namen poslovnega načrtovanja je spoznavanje relacij v sistemu. Kaj je povezano s čim? Če spremenim en parameter, drugega, tretjeta, ali kateregakoli, ali kar nekaj teh skupaj, kaj se zgodi? Še več, kaj se zgodi, če sistem umetno vzbujam, če nanj apliciram neko silo, mu dodam nov sklop, vanj vložim nov kapital, se na trgu pojavi nov konkurent, se spremeni zakonodaja, in tako naprej in naprej in nazaj in spet naprej. Hudič s temi števili je, da jim ni konca in ko jim ni konca se znanost konča in se začne umetnost, pa tudi etika.

Umetnost? Etika??

Počasi. Znanost dobro funkcionira takrat, ko je polje opazovanega dobro določeno. Že osnovna premisa znanosti je ponovljivost znanstvenega poskusa pod istimi pogoji, neodvisno od opazovalca. Znanost torej funkcionira takrat, ko v relacije v sistemu ne vstopa neskončno število parametrov, beri, odpravimo jih s tezo, da so učinki neopaznih spremenljivk neopazni, torej zanemarljivi (kar je sploh prva lekcija na študiju fizike, t.i. računska in merska napaka), ter hkrati v sistem ne vstopa eksperimentator, opazovalec.

Nakar se znanosti zgodi herezija. Zgodi se ji kvantna fizika, ki postulira nezmožnost objektivnega opazovanja, (Heisenberg, Schrödinger, 1926), nato pa se pet let kasneje v prah sesuje osnovni koncept logičnega sestavljanja sistemov (Gödel, 1931, tezo kasneje potrdi tudi sam oče računalništva Turing). In kaj naredi znanost? Herezijo ignorira. Oziroma jo popredalčka. Vse tri gospode uvrsti v čumnato slavnih, njihov prispevek z znanosti pa omeji na – znanost. Seveda. Vse implikacije o nezmožnosti objektivnega opazovanja omeji v svoj krasni objektivni okvir, sama pa se pri tem pretvarja, da se nič ni zgodilo.

Potem pa se vrnemo v podjetja. Podjetja je potrebno voditi objektivno, strokovno, takorekoč znanstveno. Če kaj v podjetjih zanesljivo ne deluje, je objektivnost. Vsi, tudi najbolj zunanji opazovalci s svojim opazovanjem podjetja in njegovega okolja le to spreminjajo. V poslu tudi ni ponovljivih eksperimentov. Nikoli.

So pa vzorci. Ki se ponavljajo. A ne zanesljivo. Presenetijo, ko to najmanj pričakujemo. Hkrati pa je vse kar predvidljivo. Uf. Težke in hkrati begajoče misli. Kaj je sploh moč zanesljivo trditi.

Nič.

In to, kako je ta nič vseeno povezan z nečim in kako je to nekaj povezano z nečim drugim, ter nato z nečim tretjim in tako naprej ad infinitum. Temelj vsega je tako lahko nič, lahko je pa karkoli. Vrhunski relativizem. Ne?

Ne!

V vsem skupaj se skriva absolutno. Okno v to absolutno je umetnost. Umetnost je tista, ki na nezaveden način kaže osnovne sile, torej osnovne vezi in relacije tega vesolja. Tudi če je na steni v galeriji zmazek, je ta zmazek vendarle del konteksta. In je neločljiv od konteksta. Celo njegova izločitev iz konteksta je del konteksta. To je okvir. In edini način za pobeg na svobodo je podreditev temu okviru in stvaritev tega, kar je neizogibno. Kaj je neizogibno pa ne pove znanost. Pove le ta, ki ustvari, ki kreira, ki rekonfigurira.

Umetniški princip, ki je najbolj abstrahiran človeški princip kreacije, je ureditveni princip. Ko je v okolju umetnik, ga le ta zazna, si ga skozi svoje etično sito sprocesira, nato pa ga mora dati ven iz sebe. Pomembno je razumeti, da to mora narediti. Enako kot mora mati roditi otroka, ki je v njej. Vzgib je močan vsaj toliko, kot je močna spolna sla. In s tem, ko da iz sebe svoj umetniški konstrukt, spremeni svet. Lahko v manj opazni, ali pa tudi v zelo opazni razliki. S tem ko pa se spremeni svet, se spremeni igralno polje tudi za vse druge umetnike. In umetniki smo vsi, le da umetnosti skrivamo v polju običajnega. Vsi čutimo vzgibe, vsi imamo svoj notranji procesor. Tudi tisti, ki trdijo, da ga nimajo. Prav, naj trdijo, ker imajo prav. In jaz imam prav.

Relacije. Odnosi. Kako sodelovati? Kako si nasprotovati? Etično. Ali z vodilom, da kar počneš, počni tako, da bo dobro. Kaj je dobro? No, to pa je spet relativno. Vseeno pa obstaja vrsta dobrih receptov, eden njih je recimo povzet v zlatem pravilu, ki pravi, da drugemo stori to, kar želiš, da drugi stori tebi.