Prejšnji torek sem na IJS poslušal predavanje Petra Jennija, vodje projekta ATLAS v CERNu. ATLAS je ena od dveh merilnih postaj na obroču pospeševalnika v Ženevi.

Predavanje je bilo naslovljeno kot “poljudno”. Bilo je izčrpno, zanimivo in, hmm, nepoljudno. Sem diplomiran fizik, ki pa se v fiziki nisem ne videl, ne znašel, zato sem jo zapustil že pred diplomo, ki sem jo kasneje med delom tudi opravil.

Nekaj stika s fiziko sem vseeno ohranil, ker me še vedno veseli. Pogosto berem kaj fizikalnega, nekaj časa sem bil naročnik Scientific Americana, zagotovo pa nisem fizik, vsaj ne tak, da bi me lahko posadili nazaj na IJS, da bi tam počel kaj strokovno koristnega. Mogoče bi lahko administriral, komu nosil kavo, to je pa približno to.

Predavanje se je zgodilo v velikem paviljonu ob Jadranski cesti, ki je sedaj dobil naziv Peterlinov paviljon. Hecno je, ko se človek spomni, da je bil tam prvič na predavanju leta 91 in da je še vse več ali manj tako kot je bilo. Prepoznal sem nekaj obrazov, nekdanji asistenti so profesorji, med obiskovalci pa je bila večina bodisi študentov ali nekdanjih študentov fizike. Zakaj se geekom že na prvi pogled vidi, da so geeki?

Zame največja zanimivost predavanja, je ta, da fiziki ne vedo, ali je Higgsov bozon en, ali jih je morda cela družina. Spomnilo me je tudi na to, da je razlika med bozoni in fermioni v celosti spina, to je, prvi imajo polovičen, drugi pa cel spin, pri čemer ima higgsov bozon, zdaj je najbrž že prav, da se piše z malo, edini spin enak 0. O bozonih in fermionih prav v kontekstu higgsa sem že pisal, tule, a zadnjič sem se ob tem spomnil tudi na razliko med mehkimi in trdimi znanostmi. Mehke, sociologija, psihologija, filozofija, etc., so podobne bozonom, saj se zdi, da je lahko res skoraj karkoli, trde, fizika, geologija, biologija, etc., pa so bolj fermionske, nekaj je res ali pa pač ni.

Moj problem, pa verjetno problem še koga je, da se fizika oddaljuje od realnosti. No, fizika trdi, da raziskuje realnost, a obenem sam na predavanju prizna, da ne fizika pač ne ve, zakaj so stvari takšne kot so. Ne ve, zakaj so mase takšne, kot so, ne ve, ali so kvarki (bozoni in fermioni) takšni, kot so, zaradi morebitnih še bolj elementarnih superkvarkov, ne zna ali noče upoštevati možnosti za delce, ki so netočkovni, in tako naprej, skratka, svet stoji na želvi, ki stoji na slonu, ta na žirafi, ta na, no, saj veste.

Kaj če bi se fizika vrnila v polje relevantnega, recimo k temu, kako poskrbeti za večjo pismenost, beri funkcionalno pismenost širše populacije. Ali pa da bi se ti brilijantni umi ukvarjali s tem, kako zmanjšati stopnjo kriminala v državi? Ali pa, da bi bilo manj nasilja?

Pha, sem šel predaleč, kajne? Na vse zgoraj omenjenih problemih se že dela, le da se s tem ukvarjajo ta “mehki”, beri sociologi, psihologi in filozofi. Fiziki, ta asocialna geekovska združba pa v družbi naredi še najmanj škode, če se njihov cvet spakira par sto metrov pod površje sredi Alp, ker tam naredijo še najmanj škode. Pa na globalni skali financ je 1 mrd € proračun na leto res samo keks od keksa. Drugače povedano, fiziki počnejo, kar počnejo, ker jih nikjer drugje ne znajo, ne morejo ali pa nočejo.
In še dobro, da imamo missice, si vsaj one prizadevajo za mir na svetu.