Študiral sem še, ko je v Sobotni prilogi izšel 4 stranski zapisnik z okrogle mize, na kateri so se srečali fiziki in ezoteriki. Med fiziki je bil moj profesor fizike dr. Janez Strnad, drugih se ne spomnim.

Dialoga med obema stranema ni bilo. Ko so bioenergetiki govorili o energiji, so jih fiziki napadli z definicijami. Ko so fiziki govorili o dualnosti kvantne mehanike, je druga stran udrihala nazaj z očitki o nejasnosti. Pri astrologiji se je fizikom najbolj mešalo. Strnadu se je med vrsticami videlo, kako napenja vratne žile in škrta z zobmi.

Ta razkol me moti. Zelo. Je namreč v nasprotju z mojim prepričanjem, da smo si ljudje enakopravni. In da so takšna tudi naša prepričanja. Pa bodo porekli fiziki, zakaj zagovarjaš tiste, ki ne razumejo, koliko je ena in ena. Moj odgovor njim je, pa razumete vi? In kaj sploh je razumevanje? Je to prepričanje, na osnovi katerega lahko pokažeš svojo superiornost, ne da bi se pri tem potrudil in dovolil drugemu človeku, da ti razloži svoj pogled?

V bistvu je še huje. Problem je, (m)učno rečeno, epistemološki. Ena in ena se v dva sešteje le, če je tak dogovor. Iz opazovanja narave namreč to ne izhaja nujno. En mehurček in en mehurček je lahko tudi samo en mehurček, to da je večji, je lahko tudi zanemarjen podatek.

Zame bistven preblisk se je zgodil poleti 1999. V glavo se mi je zaletela nova predstava o vesolju, ki je zame nenadoma odpravila razkol. Dovolil sem si zamisliti, da je vse v vsem, tako a la Borges. Če je tako, potem je v vsakem koščku vesolja celo vesolje. Če je tako, potem so vse zvezde, vse galaksije, ter vse ostalo, dejansko tudi v meni. Pozor: V meni. Povsod. In V tebi. Če je tako, potem razdalje niso nek fakt, ampak so izražene le kot relacija, odnos med enim in vsem, z vsem ostalim nekje vmes.

Osnovni dimenziji razdalje sem dodal antirazdaljo. Če je nekaj v razdalji majhno, je v antirazdalji veliko. Pojavnost nekih točk na tej osi med razdaljo in antirazdaljo je nekakšna zgostitev, vibracija alipak delec, njemu bližnji delci pa se pojavljajo v razmerjih, ki so smiselno harmonična. Najbolj harmonična razdelitev točk na osi naj bi bila tista, kjer si točke sledijo v razmakih zlatega reza.

V več dimenzijah se razporeditve točk seveda sestavijo, kar povzroči, da dobimo telesa polna zlatih rezov. Najbolj harmonične stvaritve narave in tudi človeka so prepredene z zlatimi rezi. Mi ljudje, smo en sam zlati rez.

V takem oziru je seveda mogoče fizikom očitati marsikaj, najbolj pa izgovarjanje, da njihova znanost temelji na naravi. Hja, v grobem je to res, a ravno upoštevanje zanemarjenih ostankov decimalk nas je v zadnjih nekaj desetletjih privedlo do teorije kaosa, od tam naprej do teorije kompleksnosti, zdaj pa smo kar nekako izgubljeni. No, morda je to krivičen pogled, a neke pozitivne etike, ki naj bi nam jo dala znanost, se že dolgo ne čuti več. Pa je je bilo včasih več.

Kam naprej?

Nazaj.