Misli se podijo z vetrom prek vrhov, tja dol, prav tja dol, do vseh valov.
Sedim v temni dnevni sobi, ura pozna, večer. Spet blog. Da, spet blog, kar nekaj bi pisal. Mogoče zato, ker sem se zadržal pred tem, da kolegu ne bi poslal nasršenega pisma, ki si ga morda zasluži.
Tak moment se pri meni zgodi pogosto. Bodisi dumam navznoter, ali pak se misli usmerijo nekam ven in se kot vrtinec sučejo okoli teme, kot bi čopič slikal ma prostorsko platno.
V Izoli sta med Manziolijevim trgom in Caffejem Alle Porte, tu je najboljša kava v Sloveniji, dve ulici. Imen se ne spomnim, a obe vodita do istih dveh koncev, kot klobasa pelje do svojih špil. Obe ulici sta polni umetniških lokalov, ki jih je kraju omogočila še nekdanja rdeča županja Breda Pečan. Odločitev, da bo lokale, prej prazne, oddala za 1€, je obrodila polovične sadove.
Severna ulica je amaterska. Prodajajo obarvane kamne, kičasto keramiko, slabe slike, edini atelje, v katerem sem kdaj videl kaj inspiriranega je večinoma zaprt, slikarka pa, ko sem ji srečal pred nekaj leti, niti ne ve, ali bi želela karkoli prodati.
Južna ulica me preseneča iz meseca v mesec. Steklo-oblikovalcu gre delo vedno bolje od rok, namesto kičastih srnic so vitrine vse bolj polne vse bolj fantastičnih likov. Danes sem tam našel celo kentavra. Lokal je tudi poln obetajočih platen oljk, akti malo zaostajajo, četudi so na njih punce izvrstne. Lokal z žičnimi liki sem odkril pred meseci je bil zaprt, je pa nasproti pri slikarju, hm imena imena, atelje poln slik z najbolj divjimi barvami, halucinacija je vrhunska. Zraven je lokal s svežimi grafikami, tudi prekipeva. Blizu je še kiparska delavnica.
Južna ulica je na sredi presekana z lokalno izolsko beznico, tistim lokalom za pijance, kakršnega najdete v vsakem kraju. Ta beznica me je danes tudi presenetila. Pred lokalom se je dalo dobiti ješprenj iz velikega črnega lonca. Zastonj. Gospa zraven je rekla, da smo ravno zamudili lutkovno predstavo. Vivre. Joie de vivre.
Misli tečejo naprej. Otroka uživata v vodi, sploh Maks. Kar ne gre ven. Včeraj je na obali pri upokojencih obležalo truplo. Pod belo rjuho je bilo. Okoli pa rešilci, policija in pogledi. Infarkt, se je dalo slišati. Kar pomirjujoče, čudno, saj me je ob misli na utopitev bolj stiskalo.
Danes pa gasilci ob dvigalu v marini. Stopil in zažgal se je akumulator v dvojamborni jadrnici. Gasilskih vozil je bilo pet, morda štirje, priżgane so bile vse luči.
V Izoli je tudi lunapark. Otroka me prigovarjata, da želita gor. Na vrtiljak. Tak z lutkama iz filma Blues Brothers. Pa jima ne dam. Skeptičen sem. Ne maram teh ropotarnic. Ko sem bil sam otrok, so mi bili takšni parki všeč, jasno. Kaj pa vem. Mogoče se gremo pa jutri malo zapeljat.