Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Trofokus

| 0 comments

Ta teden, kot večino mojih tednov, je bil pester kot le kaj. Prav začuden sem, kako veliko vsega slišim, kaj vse se po svetu dogaja. Pogosto zato ne razumem ljudi, ki jim je vse ves čas isto, ki jim je dolgčas, po možnosti pa so še vsega naveličani.

Morda najbolj zanimiva teza zame, je bil simbol Triglava. Tri glave naj bi simbolizirale preteklost, sedanjost in prihodnost. O tem je govoril Tomaž J. v enem najbolj zanimivih pogovorov v zadnjih mesecih. Obdelala sva zgodovino sodobnega sveta, Slovenije, zraven pa še biznis, z nemalo izleti v arhitekturo, družinske zadeve in podobno.

Pred tedni sem pisal, kako je bilo na razstavi Marka Pogačnika v Moderni galeriji. Tudi Marko je omenil Triglav. Pravi, da smo podtriglavci ljudje, ki nas ta mogočna gora ne le fascinira, ampak nas ima tudi v oblasti. Opis je bil lep, le slutnja mračnosti pa se je le prikradla v tok misli ob poslušanju te tematike.

Ob tem se spomnim še tretjega, ki je govoril o trojnostih, ne neposredno o Triglavu, ampak o zlogu tri- ali tro-, ki naj bi se zelo pogosto pojavljal pri podtriglavcih, pri čemer se ne omejuje na nas sodobne Slovence, ampak ima v mislih raznorodna ljudstva, ki jih je gora nekoč že gostila na svojem dvorišču. Poudarek v tej debati je bil na Venetih.

Veneti naj bi po nekem centru gravitacije, ki je Venezia, Benetke, pripradali Italijanom. A Matej Bor, Franc Miklošič, Vinko Vodopivec in vrsta drugih ‘odpadnikov’, naj bi utemeljevali, da ima venetščina več skupnega z zdajšnjo slovenščino, kot z italijanščino, nemščino ali katerim drugim danes dominantnim jezikom velikih nacij. Jok, govora je o tem, da Slovenci nismo pritepenci od koderkoli, oziroma izza Karpatov, ampak smo avtohtoni nasledniki kultur, ki so bile pod Triglavom že pred vzcvetom grške in rimske civilizacije.

Heretičnost zapisa seveda temelji na tem, da to ni možno. Vsak normalnež ve, da ima slovenščina veliko več skupnega z oddaljeno ruščino ali poljščino, celo makedonščino, kot pa z bližnjima nemščino ali italijanščino. Pa vendar, kaj pa normalnež ve?

Kdo je normalnež, če ne človek, ki od rojstva naprej posluša učenje starejših in se z njim strinja, kajti če se ne bi strinjal, bi ga to lahko stalo zavetja varnosti, ki jo prinaša poslušnost. A kaj ima to z idejo, da si je potrebno lastna prepričanja samostojno oblikovati, tudi za ceno izobčenja.

Teza, da smo podtriglavci nasledniki Venetov, pa Keltov ali Ilirov je nevarna. Varno je trditi, kar trdijo normalneži, namreč to, da smo Slovani. Kot Slovani smo varni, saj priznavamo hierarhično lestvico, ki se je uveljavila v Evropi v toku zadnjih 1.500 letih.

Tok Evropske zgodovine v zadnjih 1.500 letih je čuden. Zdi se, kot da je dobro raziskan, a ni. Zlasti nista raziskani prvi dve tretjini, t.i. mračni Srednji vek. Do Srednjega veka smo sodobniki vzvišeni. Doba čarovnic, kuge, pokolov, fevdalizma, ritualov, neomejene vladavine cerkve, vse to si puščamo ob strani in se vedemo, ko da se je zgodovina začela šele z renesanso, ki je le nekakšno nadaljevanje slavnih antičnih časov Aten in Rima. Kar je bilo vmes, pa pred tem, ter na sosednjih geografijah, pa nas nekako ne zanima, oziroma tretiramo kot nekakšno nočno moro, ki jo je bolje pustiti pri miru.

Kaj pa če se je prav v tem temačnem obdobju zgodilo tisto, kar smo si potem kasneje z racvetom razsvetljenstva le še dokazali?

Vprašanje je pomembno, saj postavlja pod vprašaj našo identiteto. Ta pa ni nevtralna. Kot ni nevtralno to, kar si o sebi mislijo Angleži, Nemci, Francozi in ostali izbranci, ki si še danes brez vsakih zadržkov privoščijo pozicijo, ki so jo zavzeli z nemalo zatiranja t.i. manjvrednih narodov. Ste se kdaj vprašali, zakaj so besede zlato, bog in dobro v zahodnih jezikih skoraj sopomenke, v vzhodnih pa te iste besede strižejo vsaksebi?

Ne apeliram na večvrednost podtriglavcev, apeliram pa na to, da se ozavestimo. Nismo nobeni pritepenci, nismo manjvredni, nismo neskončno notranje sprti, vsaj ne čisto vselej. Kaj pravite na to, da bi stopili skupaj, da bi z razumevanjem preteklosti in s čutenjem sedanjosti znali pogledati v prihodnost?

Trofokus je ideja. Ideja, da se je potrebno osredotočati. A naše osredotočanje naj ne bo monolitno, monolitnost je bilo vodilo civilizacij, ki jih prav zdaj zagrinja mrak. Naše osredotočanje je trofokusno. Osredotočimo se tako, kot nam to kaže naš očak.

Prihaja čas, ki je tu že bil, ki je tu, ter ki bo še prišel. Osredotočimo se na vse to. Na vse troje.

Leave a Reply

Required fields are marked *.