Včeraj sem sodeloval na 1. slovenski konferenci iskalnega marketinga. Imel sem predavanje, link na prezentacijo je tule, obenem pa sem sodeloval tudi na okrogli mizi.

Kar pa bi tule rad izpostavil je prispevek Marcela Štefančiča jr., ki me je navdušil.

Naslov njegovega predavanja je bil ‘Antiteza’. Govoril je o odnosu med virtualnim in realnim. Povzel bom nekaj točk tega odličnega govora.

Namen gostiteljev je bil, da bi nam udeležencem Marcel nalil čistega vina in nas soočil z realnostjo. Mi naj bi bili zasvojenci z internetom, tisti, ki smo ‘not padli’, on pa naj bi nam odprl oči.

Jok, Marcel je stopil na našo stran. Začel je s tem, da računalništvo in internet nista prvi primer, ko je virtualno navidez zasenčilo realno. Takoj je ponudil film, oziroma ogled predstave v kinu, kot odličen primer tega, kako virtualno prispeva še k intenzivnejšemu zaznavanju realnosti. Hmm, kako to?

Vsi smo že bili v kinu in vsi se strinjamo z Marcelovo ugotovitvijo, da je konec filma ultimativni dokaz tega, da se realnosti po zaključku seanse virtualnosti zavemo v vsej njeni sivini, turobnosti, tesnobi. Kaj drugega pa je izhod iz kina, ko stopiš iz dvorane čez tista vrata in se znajdeš na ulici, kjer je hladno, temno in po možnosti še vlažno.

Podoben trenutek realnosti se zgodi tudi, če se slučajno med predstavo prižgejo luči, nekoč zaradi menjave koluta, danes zaradi tehnične napake, ali že česa. Mar se takrat ne počutimo prav tako bedno, pravzaprav že skoraj tako, kot bi bili zasačeni. Voajerji, torej. Ki so bili zasačeni in flagranti.

Od tu naprej se je Marcel sprehodil do Hitchcockovega briljantnega Dvoriščnega okna, v katerem se dogaja prav to. James Stewart se zaradi poškodbe ne more premakniti iz svojega stanovanja, lahko pa skozi okno v stanovanju opazuje mesto okoli sebe, predvsem pa hiše in stanovanja, v katerih se dogaja marsikaj. Dogajanje je zanimivo, vse dokler ne opazi, da se je v enem od stanovanj menda zgodil umor. Drama. Vse skupaj se stopnjuje in kulminira v trenutku, ko opazovalec opazi, da je opazovan. Srhljivka.

Btw, in flagranti, veste, kaj je razlika med kinom nekoč in danes? Nekoč se je med predstavami seksalo, danes tega skoraj ni več. Tako je navedel primer iz ljubljanskega kina Union, v katerem se je nekemu paru nekoč primerilo, da je partnerka med spolnim odnosom doživela tako močan, ne orgazem, ampak vaginalni krč, da je očitno neznosna bolečina povzročila razkritje pred celotno dvorano. Ljubimca so združena odpeljali v bolnišnico, kjer so ju šele po ustreznem medicinskem prijemu ločili. Kdo si ne bi želel ogledati tistega filma?

Izvajanje je Marcel nadaljeval s primerjavami zasvojenosti z raznimi oblikami virtualnosti. Naštel je vrsto primerov, od paničnega bega gledalcev s prvih predstav v začetku 20. stoletja, na katerih so prikazovali prihod vlaka na postajo, do samomora sester Šmic leta 1918, ker ju starši niso pustili v kino, do Ljubljančanov, ki so množično odhajali v Afriko, potem ko so leta 1950 v Jugo prišli prvi holivudski filmi, pri čemer so v Ljubljani v istem letu zavrteli tri Tarzanove filme, ker prej pač ni bilo drugih filmov kot ruskih, do mlajših bratov taistih Ljubljančanov, ki so zaradi istega navala Tarzanov nadpovprečno veliko plezali po krošnjah po celi Ljubljani, do primera zbiranja gospodinj pred prvim televizorjem v bloku zato, da so potem po cele popoldneve gledale TV signal, skratka prazno sliko, saj je bila edina oddaja na sporedu šele zvečer.

V zaključnem delu govora je opozoril na to, da je očitno vsaka od zasvojenosti z virtualnostjo, torej film, radio, TV, videorekorder, internet, downloadi šla skozi nekaj faz. Od začetne zasvojenosti, do obsojanja, do zasičenosti, do končnega srečanja z realnostjo. Še več, zaključil je s tem, da več kot je virtualnega, bolj nas to sooči z realnim. Ali drugače povedano, realno, torej resnica ima na koncu vedno zadnjo besedo.
Za svoj zaključek bi se vrnil do njegovega navajanja downloadov. Marcel je rekel, da je posledica množičnega downloadanja med drugim ta, da se ljudem doma nabira vse več fajlov in diskov, ter da tovrstni nabiralci ne želijo več v kino tudi zato, ker itak film imajo doma, pa čeprav ga niso videli.

Kaj je v primerjavi s tem iTIVI? Nabiranje filmov po downloadih je sicer za uporabnika super, ima pa pomembno negativno plat. V množici ponudbe posamezni filmi izgubijo svoj učinek. Filmi so namreč kot potovanja, ta imajo tri dele, pričakovanje in pripravo, samo avanturo, ter spomine in zgodbe. Slednje ostane, včasih tudi za vselej.

Kopičenje odličnih filmov brez pravega razloga je kot odločitev za večerjo iz ruskega bifeja. Navdušujoče, a izkušnja, ki ostane, je le poln trebuh. iTIVI tu nudi drugačno izkušnjo. A la carte. Izbor vnaprej, premišljeno, pričakovanje določenega filma je prisotno ves čas, ko je film na seznamu zaželjenih, nato sledi konzumacija, ki je skoraj neizogibna, zato ker sicer ni mogoče priti do naslednjega filma, pa vseeno ni prisiljena, saj zamudnin ni, po ogledu filma pa sledi ocena, morebiti komentar, kmalu pa zaradi prihajajoče prenove še marsikaj drugega.