“It is not necessary for a business to grow bigger; but it is necessary that it constantly grow better.”

To je stavek, ki ga je zapisal Peter F. Drucker, menda največji mislec managementa doslej. Je tudi stavek, na katerega sem naletel danes popoldne in nisem mogel mimo. Pišem namreč magisterij na temo outsourcinga v marketingu in ta stavek me je res zadel.

Že nekaj časa se mi v glavi tudi podi ideja o tem, da bi se v enem izmed zapisov lotil fizike, mojega študija. Precej po končani fiziki sem študiral še management in kot kaže se mi je danes ob Druckerjevi nad-izjavi ponudila priložnost, da se razpišem o fiziki, skozi oči managerja.

Še malo opozorilo. Kljub študiju se imam bolj za ljubiteljskega fizika, kot za popolnoma kredibilnega predstavnika pravopisne fizike, zato ne zamerite moji glavni tezi, ki ni usklajena s splošno sprejetimi fizikalnimi dogmami.

Sam namreč trdim, da je 2. zakon termodinamike bedarija. Pardon, bedarija je njegova običajna razlaga.

Ker gre za enega najsvetejših postulatov sodobne fizike, je takšna teza seveda heretična. Hudo heretična. Oziroma bedasta. A vseeno berite naprej, če se vam seveda ljubi.

2. zakon termodinamike pravi, da v zaprtih sistemih entropija raste. Ali laično, ker je entropija mera neurejenosti sistema to pomeni, da zaprti sistemi težijo k temu, da bi bili čimbolj neurejeni. Neurejenosti v zaprtem sistemu niti ni moč zmanjšati.

Če ilustriram še naprej, ko se kozarec razbije, se sam več ne more sestaviti nazaj, razen če to storim tako, da ga ponovno uredim, vendar tako, da za to plačam z veliko energije (steklarska peč), pri uporabi te energije pa ustvarim še več entropije, kolikor je je bilo v razbitem kozarcu.

Približna razlaga je tudi ta, da entropija meri, koliko energije nekega sistema je na voljo, da opravi delo, oziroma koliko je zapravljene. Zadnja oblika energije je toplota, nekakšno energijsko smetišče. Toplotna energija sicer je energija, a je njena uporabnost z naraščanjem temperature vse slabše uporabna, ker pač ni urejena.

Splošen zaključek zakona o entropiji bi potem bil, da nikoli, ampak prav nikoli ne bi prišlo do evolucije, torej nastanka kompleksnih samoorganiziranih oblik materije. Zakon o entropiji evoluciji seveda neposredno ne nasprotuje, saj ima vedno izgovor. Izgovor je ta, da so lokalna zmajšanja entropije možna, a vedno na račun povečanja entropije v širšem kontekstu.

Problem definicije je po mojem v tem, da se vedno omejuje na nek zaprt sistem. Če namreč v majhnem lokalnem zaprtem sistemu opazi znižanje entropije, gladko privzame, da obstaja nek večji zaprt sistem, v katerem je entropija zrastla, ne sprašuje pa se, kaj se zgodi izven tega zaprtega sistema. Še huje, ocenjuje, da je pri dovolj široko zastavljeni meji zaprtega sistema itak vseeno, če ta meja sploh še obstaja, tega pa nikjer ne dokaže. Napačen zaključek, ki sledi, je t.i. toplotna smrt vesolja, to je stanje, v katerem uporabne energije ni več, oziroma se vesolje skuha od same toplote, vsa urejenost pa izgine.

Če bi to držalo, bi se vesolje že skuhalo. Pa se ni. Niti se ne bo.

Meja, ki definira zaprtost sistema pač obstaja. Trdim tudi, da je ni mogoče razširiti v neskončnost, ne da bi naleteli na sistem, v katerem entropija v resnici ni več zrastla, ampak je ostala enaka.

Vzemimo primer kozarca. Pade z mize in se razbije. Vprašanje je, kako široko moramo zajeti, da bi našli zaprt sistem, v katerem se entropija ni povečala. Prvi trenutek po padcu kozarca je meja blizu, nato pa se širi tako hitro, kakor hitro se širi informacija o razbitju, torej s svetlobno hitrostjo. A širjenje informacije ni neskončno. Vsak foton nastal ob razbitju kozarca se nekje zaustavi, pa čeprav na drugi strani vesolja. Ko se zaustavi še zadnji, je znana končna meja dogodka ‘padec kozarca’. Znotraj tega mejnega zaprtega sistema, ki je skoraj neskončen, ni pa neskončen, entropija ni zrastla.

Še več. Kozarec, ki se je razbil, je okoli sebe razpršil energijo. Ker se po 1. zakonu termodinamike energija ohranja, obenem pa se ohranjajo tudi vse gibalne količine v sistemu, iz tega sledi, da počeni kozarec obstaja tudi po razbitju, le da ga ni več v njegovem lastnem telesu, ampak se ‘vtisne’ v celoten mejni zaprti sistem. Ob razbitju kozarca torej sprememba ni doletela le njega, ampak celoten mejni zaprti sistem tega dogodka. Kozarec tako sploh ne neha obstajati, le obliko spremeni.

Sam trdim, da entropija vesolja ne raste. Ves čas pa nastajajo omejeni mejni zaprti sistemi dogodkov, ki neprestano spreminjajo obliko vesolja. Zakon entropije razumem kot zakon, ki razlaga, zakaj se naše okolje ves čas spreminja. Ali drugače povedano, vsaka sprememba se po sistemu širi toliko časa, dokler lahko kaj spremeni.

Značilnost samoorganiziranih sistemov je, da so v nekaterih svojih aktivnostih sposobni mejni zaprti sistem teh aktivnosti skrčiti sami nase. To jim daje možnost lokalnega zniževanja entropije. Govorimo seveda o živih organizmih.

Lahko pa tudi o podjetjih. Drucker pravi, da za podjetje ni nujna rast, ampak izboljševanje. Jaz trdim, da za podjetje ni nujno izboljševanje, ampak spreminjanje. Rast je le stranski produkt spreminjanja. Oziroma je najlažji način, da se kljub spreminjanju okolja podjetje v resnici čim manj spremeni, oziroma da ostane čimbolj samoorganizirano.

Pa mi dovolite nastaviti še zadnji žebelj na krsto tega mojega norega napada na fiziko, deloma celo na Druckerja. In delni povrat k filmom, katerim naj bi vsaj približno bil namenjen blog tega podjetja.

Vse skupaj je le zgodba. Luštna, a izmišljena zgodba. Kakršni so tudi filmi. V njih nič ni res, vse je le fikcija. Ali če grem še naprej, do Vladimirja Bartola, ‘nič ni resnično, vse je dovoljeno.’