Včeraj sem si ogledal film Nikjer v Afriki, nemškega zmagovalca tujejezičnih oskarjev pred 6 leti. Film je vsekakor presežek in je takorekoč obvezno domače gledanje za vsakega pravovernega iTIVIjevca 😉 in vse ostale.

Kontekst zgodbe sicer ni nič posebnega, dasiravno je morebiti krivično drugo svetovno vojno in holokavst označiti kot nič posebnega, pa vendarle je odmik od vojne morije morebiti ravno potreben zato, da še v eni luči dojameš, kako se je svet navidez nedolžno zapeljal v naročje najbolj ostudno odvratno groznega, kar ima za ponuditi človeška duša.

Grozeč kontekst je platno, na katerega režiserka in predvsem njen kamerman zrišeta poetično lirično pravljico o življenju neke družine. Kontrast teh dveh nasprotij, brutalno uničujočega ozadja in tenkočutne nežnosti je dosežek, zaradi katerega si film zasluži mojih 5 zvezdic, pred tem pa še oskarja in vrsto drugih nagrad.

Mojstrovina.

ps: glavna junakinja ob prihodu v Afriko, kjer se zopet snide celotna družina svojemu možu prinese knjigo Čarobna gora Thomasa Manna. Zgodba v Čarobni gori je sicer na tisoče kilometrov daleč od filma, a občutek, ki ga goji v bralcu, način pripovedi in vzdušje sodi v isto kategorijo.