V teh dneh zopet in ponovno spoznavam, kako lepo je biti. Aha, biti. Gledam tale naš iTiVi, ki je en tak problematičen otročiček, ki se ves čas trudi, ima ogromno težav, a vseeno ni slabe volje. Nasprotno, veseli se, a sprejema tudi vse strahove, ki jih prinaša trenutni nelahki položaj.

In to kar se dogaja zdaj, je en majhen, picimici projekt, ki je za nas tako poceni, da si skoraj ne morem misliti, po drugi strani pa se z njim lahko odpre čisto nova zgodba. Ne glede na potencial se s projektom ukvarjamo kot z malim nebogljenim otročičkom in mu iz dneva v dan previjamo plenice, ga hranimo, božamo, mu pojemo in ga varujemo pred vsem slabim, pred vsako nevarnostjo, ki bi mu lahko pretila.

Pravkar zapisano je seveda metaforično, v praktičnem smislu pa pripravljamo nov projektek, pri katerem nas vsak dan razveseli informacija o tem, kdaj bomo dali zadevico na trg in česa vsega se bomo pri tem še naučili. Danes kaže tako, kot da lahko pričnemo že čez teden dni. V ponedeljek se dobi cela ekipa, ki jo je še mesec nazaj pretresal šok znižanja stroškov, a bomo takrat vsi zazrti naprej. Občutek je tak, kot bi otroku napovedal najlepšo igro, ki se jo otrok v življenju lahko igra. Igro življenja samega, pri čemer bomo sami sebi tudi starši. Znotraj bo igra, navzven bo neboj, ampak mesarsko klanje.

To je lepo.