Ideas are like babies, kill your babies!

Ta stavek sem slišal na enem od predavanj na Golden Drumu pred 10 in nekaj leti. Golden Druma že dolgo ne obiskujem več, a vseeno sem prav na njem dobil nekaj svojih najboljših lekcij.

Izjava o ubijanju idej je pomembna. Ni vsaka ideja dobra. Zares dobre ideje preživijo proces ubijanja. Vrnejo se nazaj. In ko jih spet ubijemo, se spet vrnejo.

Še pomembnejši vidik te izjave je v tem, da ideja brez izvedbe pomeni zelo malo. Izvedba zahteva čas in denar. Šele z izvedbo ideje zaživijo in dobijo svojo ceno. Brez izvedbe so ideje poceni, praktično zastonj. Ker časa in denarja nimamo v neomejenih količinah, se je potrebno posvetiti zlasti tistim idejam, ki so pomembne. Ni vsaka ideja pomembna.

Merilo pomembnosti je povezano z vrednostjo, ki jo ideja lahko ustvari. Vrednost pa je stvar percepcije. Nekomu je lahko denar, drugemu nasmeh otroka, tretjemu užitek, četrtemu beg.

Razvrščanje po pomembnosti je vrlina. Zahteva premislek o posledicah, o primernosti, usklajenosti, zahteva predvidevanje. Brez tega streljamo v prazno. Brez tega so vse ideje enake.

Ubijanje idej ima zame še en pomen. Ideje niso jaz. Če sem sposoben ideje ločiti od sebe, potem lažje presojam o stvareh. S tem tudi sebe in svoj napuh sklatim na tla. Tja sodim! In potem se zgodi, da ideje vrejo, jaz pa sem ob njih ne skuham kot kakšen jastog. Zato me tudi ni sram reči, da bom imel čez 20 let svoje moštvo Formule 1, ker ta ideja še dolgo ne gre v izvedbo, zares pomembno je predvsem to, da hodim po tleh in noge postavljam pod sebe v znanem zaporedju, najprej leva, nato desna, pa leva, desna, leva, desna.

Naj zaključim z mislijo, ki sem jo sicer postavil na začetek svoje magistrske naloge, izrekel pa jo je Thoreau: “Nothing in the world is as strong as an idea whose time has come.”