Ena najboljših tehnik viharjenja možgan, kar sem jih kdaj preizkusil, se imenuje “snaps and whoppers”.

Da se ne zapletam z osnovnimi pravili brainstorminga, od zapovedane nekritikastrčnosti, do dobre predipriprave, določitve konteksta, načina izbire soudeležencev in yadda, yadda, grem kar v bistvo tele tehnike.

Gre za dve etapi v viharjenju. Prva se imenuje, ne ni snaps ;), ampak začneš z whoppers. Whopper je enormno velika, huronsko napihnjena, megalogalaktična in brezmejno nadnejebljiva ideja.

Imaš pač neko temo, recimo oglaševalsko kampanjo za Coca-Colo, in je potem barvanje Lune na rdečo z logotipom v bistvu ena manjših idej. Večja je recimo sprožitev geotektonske dinamike in povzročitev erupcij v Pacifiku, tako da ti potem novi vulkani oblikujejo novo otočje v obliki, he he, logotipa. Še boljša je recimo modificiranje genoma podsaharske zebre v taki obliki, da so proge rdeče in bele, vmes pa se na boku živali samodejno izpiše, he he, logotip. Imaš ti kakšno večjo?

Tej tehniki sledi drugi del, snapsi. Pred tem priporočam pavzo, da se vse skupaj malo poleže. Sokovi kreativcem naj se umirijo, zadevo naj se rezimira. Ideja snapsov je, da se zdaj odprtim možganskim sinapsam da nalogo, da naredijo nekaj hitro izvedljivega, brez kakšnih prevelikih naporov, išče se take snappy ideje, ideje “na tlesk”. Lepota snapsov je, da jim po etapi whopperjev nikakor ne manjka ambicije, vseeno pa so izvedljivi. In tako se je recimo rodil Shrink. Žal se naročnik ni odločil za realizacijo, je pa šel naprej E4B, ki se je rodil v taistem viharjenju. Sam sem ta E4B ocenil kot veliko bolj “na zihr”, a prav zato tudi bolj dolgočasen. Klient se z menoj ni strinjal.