Hecno je, da stvari niso črne in bele, če jih pogledaš od blizu, oziroma da so preklemano črno bele, če jih pogledaš dovolj od daleč ali dovolj od blizu.
Barve cvetijo na robu. Bolj kot si mu blizu, več jih je.
Sprašujem se, ali vsi vidimo barve enako. In si ne morem kaj, da si ne bi odgovoril, da ne. Kajti če bi vsi rdečo videli kot jaz, potem bi videli vse tisto kot jaz, vonjali bi isto kot jaz, otipali bi isto kot jaz, videli bi isto osebo kot jaz, začutili bi isti utrip kot jaz. Pa čeprav se to lahko zgodi. Pri vsakem od nas. Da vidi isto kot jaz, da vonja isto kot jaz, da otipa isto kot jaz, da vidi isto osebo kot jaz, da začuti isti utrip kot jaz.
Da je naša rdeča enaka kot moja rdeča.
Slepeča. Sreča. Bodeča.
Vrtnice so črno-bele.
In rdeče.
Kar vidim ob tem je, da vendarle vidimo isto. Le v različnih trenutkih zaznavamo različne stvari različno močno. Svojim čutom sami pripisujemo prioriteto. Prioriteta je časovni razpored. Ko nekaj odložimo, ni nujno, da smo odložili za vselej. Morda le za nekaj časa. Morda le dokler, nas kdo ne spomni na odloženo.
Dandanes vsi vse poskušamo ves čas spominjati na vse.
In bi se nam bolj prilegla tišina.
Nič.
Da ne počnemo nič.
In samo opazujemo.
In občudujemo.
In v črno-belem vidimo barve.
Rdečo, zeleno, rumeno, modro, vijolično, oker, peščeno, medeno, ciklamno, indigo, aubergine, bež, belo, biserno, zlato, zelenorumeno, čokoladno, rubinasto, višnjevo, mandljevo, nebeško, sivo, olivno, ogljeno, črno, rožnato, zelenomodro, oranžno, marelično, …
Svet je lep. Lepota pa je v očeh opazovalca. In gledati je potrebno s srcem.
February 17, 2009 at 10:14
@Marjan
Podmodalnosti, zanimiv izraz, ga nisem poznal.
Glede NLP imam ves čas mešane občutke. Kolegico smo poslali na izobraževanje in se mi s tega stališča zdi super, imam pa precej zadržkov, ne toliko do manipulativne narave metod, temveč do nekakšne posvečenosti metod, češ, kot da gre za nekakšno sekto. Pa da se potem ti sektaši še nekako posebej štekajo med seboj, v bistvu pa je NLP bergla zaradi katere ne znajo več normalno živeti. No, pri kolegici slednjega še ne opažam, je kul, ampak itak ti govorim o mojih občutkih, torej nič argumentacije.
@t-h-o-r
Odtenki so skrajno pomembni, če ti gre za mojstrstvo. Meni gre.
@mitjamavsar
Vseeno bi rekel, da je t-h-o-r tu bližje. Barve so v grobem zelo distinktivno ločene in za vse ljudi enako. Poglej mavrico, vsi poznamo zaporedje, slednje je tudi fizikalno pogojeno. Detajl pa je tak, kot praviš. Povezan je s finostjo naše zaznave. Če nisi pripravljen zaznavati detajla, potem zamujaš pestrost. Pa glede slednjega mislim na veliko področij, ne le na barve.
February 15, 2009 at 23:42
Dober post, grega!
Sem že večkrat razmišljal o barvah…. Fizikalno torej obstaja valovna dolžina, za katero so me naučili, da ji vsi rečemo “rdeča”. Ampak povsem mogoče je, da barvo, ki ji rečem rdeča, nekdo vidi kot modro, le da on tej modri tako kot jaz, reče rdeča …. Ker so ga pač naučili, da tej (modri) barvi vsi rečemo rdeča …
In podobno se morebiti dogaja pri vseh drugih čutilih. Mogoče ravno iz teh različnih videnj in odtenkov izhajajo različni okusi in različni pogledi in pregovor, da imajo vsake oči svojega malarja …
February 13, 2009 at 17:54
barve so samo različne valovne dolžine svetlobe
in človeško oko, od katerekoli osebe, enake valovne dolžine zazna enako
zato pa lahko imamo npr. semaforje, vsi vidimo rdečo kot rdečo 🙂
kakšen pa se nam zdi odtenek – i don’t care 😀
February 13, 2009 at 00:56
To, da vidimo svet vsak drugače je čisto OK. To, da kdo vidi stvari v drugačnem odtenku je stvar njegove percepcije oz. njegovih podmodalnosti. Kaj so podmodalnosti? Podmodalnosti so gradniki naših čutnih zaznav. Kaj so čutne zaznave? Čutne zaznave so informacije, ki vstopajo v naš zavedni in nezavedni um ter se shranejo v obliki:
– slik (črnobela, barvna, meglena, jasna…),
– zvokov (visoki, nizki, bližnji, oddaljeni…),
– občutkov (teža, toplota, gostota, vonj, okus…).
Svet je takšen, kakšnega si ustvarimo. Vidimo tisto, kar je predmet našega zanimanja in našega dojamanja realnosti. Zato pa vidi optimist priložnosti, pesimist pa ovire
Ravno jutri imam s svojo skupino NLP Praktikov tematiko o t.i. podmodalnostih, ki se pojavljajo v naših zaznavnih sistemih. Poznavanje tega je zelo uporabno pri nekaterih NLP tehnikah, še posebej pri tehnikah sidranja.
February 11, 2009 at 22:56
Tole me spomni na Popperja in njegove labode.
Črno-belo je le sredstvo tipizacije. Redukcije kompleksnosti, ki nam pomaga skozi dvome. Ki žal ima, ponavadi, in pravim žal – žal še največkrat prav. Eni to redukcijo izražajo preveč direktno, drugi se skrivajo za masko ambivalentnosti … dejstvo pa je, da človek, najsi se še tako trudi, ne more izražati cele valovne dolžine, lahko pa se gre mimikrijo ali pa o tem ne govori.
Stvar ni toliko v čutih, temveč v percepciji. Sam se dolgo časa prepričeval preozkogledo okolico, da je svet mavrica. Zdaj pa menim nasprotno. Vsaj v mojem dojemanju so postale stvari črne in bele. Kar je vmesno, pade v kategorijo belega. Svet je bolj enostaven, kot se zdi. Ne vidim to kot odrekanje lepote sveta. Le prevlado stotih odstotkov nad šestdesettremi v specifiki želja.
Ps: lepše kot rdeče so bele in rumene – vrtnice – in to je moj dogmatizem črno-belega:))))
February 10, 2009 at 23:46
Bistvo je očem nevidno. Ja treba je gledati s srcem. A ravno prvi pogled je pogled z očmi, in prvi pogled je strašno močan. Zaljubljenost, marketing, politika in še kaj se v veliki meri dogajajo na prvi pogled. Na prvi pogled se vklopijo vzorci, ki smo jih gulili vse življenje.
In ravno zato bi ne smeli delovati na prvi pogled. Seveda pa so vrtnice zame še vedno drugače rdeče kot zate in tukaj je lahko prvi pogled tudi edini. pravzaprav mora biti.