V minulih dneh me je presunilo, kako veliko zgodb je začelo prihajati k meni. Kar same pridejo, seveda od ljudi, ki mi jih zaupajo. Nekatere so takšne, da jih lahko delim naprej, pri drugih tega ne želim storiti, saj so zgodbe tudi last ljudi, ki jih širijo. Nekod mi je dano, da govorim, drugje moram le poslušati.

Večina zadnjih zgodb je za poslušanje. Imam pa na zalogi dve starejši, ki ju lahko podelim. Prva je slavna, druga je iz moje širše družine. To drugo zgodbo sem pred dobrim letom podelil z Alešem Liscem, ki je kot iztočnico ponudil prvo zgodbo.

Prva zgodba:

Prodam nove čeveljce za dojenčka. Nerabljene. (Ernest H.)

Druga zgodba:

Ponarejen mrtvaški list za pobeg iz JNA. (Gregor C.)

Ja, opazil sem, da fantastične zgodbe ne potrebujejo celega romana zato, da povemo njihovo bistvo. To sicer ne pomeni, da včasih ni fino prebrati romana.

Ah, pa dajmo še eno, tudi staro:

Avstrijski smetarski stavkokazni tovornjaki kot tihotapski transport za orožje pred osamosvojitveno vojno. (Janez J.)

In kakšne zgodbe obiskujejo vas?