Kolega, partner in predvsem prijatelj Grega, najbrž tudi najbolj znani član fantastičnih 4ih, ki smo ustanovili iTIVI, je hiperaktiven človek. V njegovem zadnjem zapisu je to več kot očitno, saj fant žonglira s toliko velikimi projekti naenkrat (marketing na iTIVI, urednik Blogorole, direktor Hotalot, marketing na Domenci, svetovalec še na nekaj drugih projektih), da me prav čudi, kako se še vedno ne neham čuditi temu, kako mu uspeva. Jaz sem nekaj zgolj približno podobnega, a precej manj ambicioznega, imel na grbi lani, ko sem hkrati želel voditi dve veliki zgodbi, iTIVI in GA. Obeh zgodb sem se lotil potem, ko sem po dolgih letih dela zapustil agencijo Mayer McCann.

Priznam, da sem iz ene nekdanje v dve novi službi skočil zaradi strahu, da bi ostal brez prave službe. Kombiniranje funkcije člana uprave na GA d.d. in direktorovanja na novi supertruper firmi iTIVI se mi je vnaprej zdelo kot zmaga. Prva služba mi je nudila zanesljivo službo z dobro plačo, druga pa je pomenila uresničevanje podjetniških sanj.

Seveda sem obe službi zelo napačno ocenil.

V GA sem prišel z idejo, da bom 1,2,3 poskrbel za to, da se bo prodaja gospodinjskih aparatov zviševala še hitreje, kot se je v začetnih 5 letih družbe. Po nekaj mesecih na GA je na nadzornem svetu padla šala, češ, dokler Gregorja nismo imeli, smo rastli hitro, zdaj se je rast upočasnila, torej dajmo ga odpustit, da bomo spet rastli hitreje. Takrat sem se šali smejal, a po 10 mesecih sem z GA res odšel. Na koncu se je izkazalo, da prodaja ni bila ključni faktor mojega odhoda, ampak je bila to prezasičenost z delom v obeh vlogah, kar mi je onemogočilo dovolj kakovostno delo. Bil sem izžet in sem potreboval izhod. Takrat sem se odločil za iTIVI.

iTIVI sem sprva jemal kot projekt, pri katerem bom s svojo genialnostjo v enem tednu naredil vse, kar je potrebno za to, da si prislužim svoj solastniški delež. Končalo se je s tem, da vsak teden že dve leti delam kot še nikoli prej v življenju, glede solastniškega deleža pa je zgodba itak takšna, da je moje tveganje še vedno toliko večje, kot neka lastniška korist, da bi se vsak normalen človek odločil za to, da kar ostane tam, kjer je nekoč že bil in ga v resnici nihče ni podil nikamor.

Vseeno pa je na iTIVIju nekaj, kar mi daje voljo za naslednjih pet let, morda tudi več. Če bi se
ponovno odločal, bi spet ustanovil iTIVI. Ustanovil bi ga zaradi ljudi, s katerimi delam. Ustanovil bi ga zato, ker verjamem, da imamo čudovito storitev. Ustanovil bi ga zato, ker v tej skupini ljudi vemo, da pri vsem, kar nam manjka, imamo eno, pravzaprav res samo eno valuto, s katero plačujemo vse. Sebe, naše zaposlene, dobavitelje, medije in nenazadnje tudi stranke. Tej valuti se reče resnica.

Tako, to je moj odgovor prijatelju, ki me je pravkar prosil, naj še jaz za Blogorolo zapišem, kaj si mislim o korporativni iskrenosti.