Založba Učila je zagotovo ena najbolj inovativnih knjižnih založb v Sloveniji v zadnjih petih letih. Cenim jih predvsem zaradi uvedbe in uspešne popularizacije paperback formata na slovenskih knjižnih policah.

Knjiga, ki sem jo tokrat vzel v roke in sem jo prebral na mah, se imenuje Šibumi. Sicer ni paperback, oziroma žepnica, a to pri tako dobrih zgodbah ni niti najmanj pomembno. Menda se po tej knjigi izdani že leta 1979 zdaj snema tudi film, v katerem naj bi glavno vlogo odigral Keanu Reeves. Pod linkom boste videli, da imamo kar 19 filmov tega nekdanjega Bude, Edinega in kot kaže zdaj še anti-Bonda.

“Šibumi je oblika osebne odličnosti, ki jo posedujejo le redki izbranci. Zanjo so značilni aktivna umirjenost duha, skromnost brez plahosti in ugled brez prevlade.” Tako so zapisali pri ePremieri.

Po drugi strani pa pri Amazonu komentatorji pravijo, da gre za bondovsko zgodbo, ki presega samega Bonda.

Kakorkoli, kombinacija dobesedno poglobljene filozofije in politično ekonomskega trilerja z dobrim zgodovinskim ozadjem, začinjeno z vrsto zanimivostmi, od jamarstva, do vrhunske gastronomije, zgodbi daje čar neodložljivosti.

Ob tem si ne morem kaj, da ne pomilujem ene redkih bedastih izjav Steva Jobsa o knjigah, za katere je prejšnji teden v intervjuju za New York Times dejal, da ljudje “preprosto ne berejo več.” Dodal je še to, da 40% Američanov v letu prebere največ 1 knjigo.

Aja? Kaj pa glasba Steve? Kaj pa filmi? A se res vse seli na 5-minutni format, ker za več sploh nimamo časa? A to, da 40% ljudi ne bere pomeni, da zdaj nihče ne bere več? A če 40% ljudi namesto zdrave hrane uživa le še junk food, to pomeni, da kmalu nihče ne bo več užival sveže solate, korenčka, zelja in rib? Saj je res, da so nam napovedal konec pismenosti širše populacije do konca tega stoletja, a to še ne pomeni, da smo že kar takoj vsi množično nehali brati. To je zame približno tako, kot če bi rekel, da ljudi film ne zanima več. Ker ga nimajo časa gledati.

Nazaj h knjigi. Šibumi priporočam vsem tistim, ki imate radi dobre zgodbe, obenem pa vas ne zmoti to, da avtor rad zelo podrobno razloži nekatere teme, recimo na skoraj 30 straneh govori samo o jamarstvu, ter da je precej sovražno nastrojen do vlad, še zlasti do ameriške, ter da ženske v knjigi nastopajo bodisi kot stenografinje ali pa doživljajo orgazme.

Če privzamem, da je knjiga bila izdana skoraj 30 let nazaj, pa je naravnost neverjetno, kako dobro paše v današnji čas. Svet še vedno obvladujejo naftni karteli, politika je še vedno skrajno koruptivna, resnica je še vedno na tnalu propagande, teroristično nevarnost kot eno od vodilnih niti uporabi skoraj toliko pred časom, kot Bartol v Alamutu, ok Bartol ima vseeno pol stoletja naskoka, vsa čast mu, obenem pa avtor že takrat skoraj do potankosti opiše, kako naj bi deloval popoln informacijski sistem, z dostopom do informacij s celega sveta, vključujoč obveščevalne službe, ter s sposobnostjo ločevanja med bolj in manj pomembnimi informacijami, na osnovi različnih kriterijev, filtrov in povezav. Nekakšen super-Google torej.

Roman za geeke, vernike v teorije zarot, makiaveliste, speleologe, strokovnjake za Baske, Japonsko, igralce goja in vse druge uživače.