Gregor Cuzak

on marketing, business and philosophy

Sanje

| 2 Comments

Svet je lep. Življenje tudi. Umazanija vsepovsod, krivic do neba. Ampak je kul. Všeč mi je, kakršen je. Obkrožen sem z ljudmi, ki so krasni, ma so tudi tečni, zoprni, včasih tudi debilni. Kot jaz. Tečen, zoprn, pogosto debilen. In glasen.

Če sanjam drug svet, ga sanjam približno takole. V njem ljudje nismo prestrašeni do paralize. Ni nas strah povedati, kar nam leži na duši. Nismo kaznovani zato, ker drugače mislimo. Ne ubijamo nedolžnih, ne verjamemo medijem na prvo žogo, ne gojimo zavisti kot opravičila za lastne neuspehe, se rekreiramo. Veliko. Tudi seksamo. Veliko. Se veselimo. Gojimo travo za zabavo.

Čutimo milost. Ostajamo ponižni. Ne dosegamo svojih sanj na račun drugih. Rešujemo zagonetko rastoče sreče, pa ne le kot posledice naraščajoče moči. Znanje = čutenje. Čutenje = biti.

Imamo odnos do drugih, imamo odnos do sebe. Se znamo sprostiti, znamo moliti, znamo prositi. Potujemo. Skozi čas. Vodimo bitke brez žrtev. Svetovne vojne na drugih svetovih. Groza. Me je.

Lepota ljubezni podira zidove. Klepeče po strugi bojazni. Ovire prebiha naduja. Koloni svetijo kolava. Ban. Werge. Tonjari deluzi konosi. Firetsoq loohun majagason. Čepuny. Wik. Free flow der dezajr. La lingua est yon tree de la melos. Bit. Bit. Bit.

Pobegnejo misli v prazno. Letijo. Vrtijo. Ta svet. Je lep. In se piše. Kot pesem. Najvišja. Kdo sem, ki to pojem? Kdo sem, ki to tipkam? Delirija poln, a zbran. Namensko prijazen, prikrito ljubeč. Besede vrstijo se v vrsti. Glasovi se peljejo spet. Kdaj ti bo dano? Dano. Umret.

Nek red je v tem. Skrit a iskren. Prijazen. Jaz sem. Melodika zakon določa. Se pleše do morja in spet. Prepusti se toku, zapoj tudi ti. Leščevja vzbrst zdrami kolesja ščebet. In poj, le poj. Mesene pojave se zbrihtajo zdaj.

Osebno je javno in javno ni ključno. Lokalno, globalno. Se pelješ z menoj?

Ta tok se premeče, zatakne, se vleče, nazaj se obrne spet kdaj. Kadenca narašča, frekvenca utripa, srce se zaganja, vampirji kričijo, a muze molčijo. Ggrrr. Hhhhmmm. Bik. Bik. Bik.

Ne boj se bolezni, ne boj se ne mene, še najmanj pa boj se ti sebe. Ta svet, to si ti, ta svet, to sem jaz. Ko pofukam te, to sva oba. Si upaš peljati naprej?

Besede so pesem, ki poje jo, kdor misli, lahko so kot note, ki lezejo preč. Fuzbal je fina igra. Všeč mi je tudi badminton. Žogico nažgeš, da leti, da spet prileti in spet jo vžgeš. Požar le v tebi, zaliva ga švic. Švic. Švic.

Kaj dela ta jezik, kam pelje ta tok? Kar nekaj narašča in spušča se v delj. Obrača, sprevrača, motri in besni. Preliva, šumi, svileni, zeleni, živi.

Res.

Živi.

Utripa. Ta tok. Kot pesem se zliva. V sanje, preskoči. Se zlije naprej. Ne vpraša za mnenje. Se jebe mu zanj. Struktura, pih, le kosi razsuti povsod.

In to je lepo. Lepo je tako. Pofukano. A lepo.

2 Comments

  1. A ne, a ni zakon k nažgeš uno žogco pr badmintonu … sam more bit obvezno peresnata. Drugo najboljše nažiganje na svetu 😛

  2. Ja, nek red je v tem …, ko zaviti v žametni plšč stojimo odkriti …

Leave a Reply

Required fields are marked *.