Voda je ena zelo zanimiva snov.

– za začetek smo pretežno iz vode, z dodanim ogljikom, ter nekaj mineralnimi začimbami. Tudi naši otroci kot zarodki pričnejo svojo pot v vodi maternice, nekakšnem pramorju naših prednikov. Vsaka celica je kot nekakšen vodni balonček, poln citoplazme, te nevihte življenja. In višek naše biologije je destilirana voda znotraj mikrotubulov aka živčnih aksonov aka centriolov v notranjosti vseh živih celic. Notranjost teh čarobnih cevk je dejansko nihajna votlina, ki ojačuje elektormagnetno valovanje s frekvenco UV svetlobe. Dejansko smo svetlobna bitja.

– voda pri ohlajanju pod 4 st. C pred zamrzovanjem doživi nenavaden preobrat. Namesto da bi se krčila, se začne širiti. Led ima zato manjšo gostoto od vode in zato na njej tudi plava. Razlika gostot znaša točno toliko, kolikor ledena gora gleda ven iz vode, približno 1/10. Če zgoraj omenjenega preobrata ne bi bilo, bi bila vsa morja na dnu zmrznjena, tako pa prav velik pritisk preprečuje zamrznitev. Posledično bi namesto morij in rek imeli gore ledu.

– najbolj neverjetna v vodi je vodikova vez. V tekočinah molekule sicer niso vezane, vendar vodikova vez povzroča kvaziurejenost. Tekoča voda zatorej ni navadna tekočina, kjer bi bile molekule med seboj neodvisne, kot kakšne frnikule. Tekoča voda je prej nekakšen kvazikristal. A pozor, ta kvaziurejenost ni krneki, kot običajno mislimo fiziki.

Za razlago te urejenosti se je potrebno obrniti drugam, k homeopatiji. Jacques Benveniste je vzel raztopino z zdravilom, ter jo je nato v zaporednih korakih redčil. Vsako naslednjo raztopino je raztapljal v razmerju 1 del stare raztopine in 9 delov čiste destilirane vode. Če je bilo v prvi raztopini razmerje med zdravilom 1 proti 10, je bilo v drugi raztopini zdravila 10x manj, razmerje je bilo 1 proti 100, v tretji 1 proti 1000, v šesti 1 proti 1.000.000, v stoti pa 1 proti 10.000.000.000.000.000.000…naštej..sto..ničel..000.000.000.

Dobljene vzorce je testiral na mikrobih, ki jih je z zdravilom uničeval. Vsi razumemo, da je v prvi raztopini zdravila največ, ter da je ta raztopina za mikrobe najbolj smrtna. Vsem je tudi jasno, da je vsaka naslednja raztopina vedno šibkejša. To drži. Ampak samo do desete raztopine. Od tam naprej se učinek spet povečuje, od vzorca, do vzorca. Pri stotem vzorcu v raztopini ni več nobene molekule zdravila, že zdavnaj ne. A ‘zdravilo’ še vedno deluje.

Opa. Kaj se je zgodilo? Benveniste je trdil, da je zdravilni učinek posledica informacije o zdravilu, ki se je ohranila, kljub hitremu redčenju molekul. Na nek način naj bi se vodne molekule uredile tako, da so simulirale ‘idejo’. Seme ideje so bile molekule zdravila, a tudi ko so le te izginile, se je informacija ohranila. Benveniste je to dokazal z učinkom na mikrobih.

Velik problem Benvenistejevih poskusov je ta, da niso bili uspešno replicirani. Sam menim, da se je ‘zgodil’ interes znanstvenega establišmenta, ki bi mu tak uspešen eksperiment zelo zelo škodil. Zahteval bi namreč radikalno drugačne razlage sveta okoli nas, razlage, ki se jih znanost boji. Jebiga, po definiciji stvari je razlaga izven priznanih okvirov neznanstvena, kar je identično hereziji.

Znanost se boji teze, da ločnica med življenjem in smrtjo ni točno določena. Znanost se boji paradoksalnosti kvantne mehanike. Znanost se boji subjektivnosti. Znanost se boji za svojo rit.

Znanost gor ali dol, ni vseeno kakšno vodo pijemo. Podpiram Blog Action Day. Tokratni je posvečen a) marsovcem, b) hipohondrom ali c) ohranjanju pitne vode? Odgovor zapišite v komentar, vsi sodelujoči boste v žrebanju za čudovite nagrade, prva nagrada je čokolada, druga kava, tretja je Ferrari. Mah ne, noben ne mara teh brezveznih tretjih nagrad. 😛 Aha, žirija sem jaz, pritožbe niso možne.