Pred 14 dnevi sem prejela ponudbo za službo iz Googlove evropske podružnice v Dublinu, ki sem jo po tednu dni temeljitega premisleka zavrnila. Gregor me je prosil, da za njegov blog opišem svojo izkušnjo ter miselni proces, ki me je spremljal na tej poti.
Marsikdo bo zmajal z glavo in rekel, da priložnosti, kot je Google, ne dežujejo z neba. Imel bo prav. Od prijave na razpisano delovno mesto Advertising Operations Associate do končnega odgovora je minilo dva meseca in pol. Med tem časom sem opravila tri telefonske razgovore in tri razgovore na njihovem sedežu v Dublinu (celotno potovanje in prenočitev je plačal Google). Nato sem skupaj s svojo rekruterko Elo (oseba iz oddelka recruitementa, ki skrbi za tvojo prijavo od začetka do konca) en teden sestavljala in pilila svoj profil, ki so ga poleg mojega CV-ja, dokazil o povprečnih ocenah na fakulteti in povratnih informacij od vsakega od izvajalcev razgovorov sestavljali še kratki zelo eksaktni primeri, ki naj bi ponazorili moje ustrezanje 4 Googlovim atributom: general cognitive ability, knowledge related to the role, leadership in googliness. Moj profil je nato romal na tri zaposlitvene komisije znotraj Googla, se dvakrat vrnil z zahtevo po dodatnih informacijah, dokler me sredi zasluženega jesenskega počitka ob južni obali Korčule ni zmotil Elin telefonski klic, da ima ponudbo zame.
Ponudba je vključevala: umaknjeno
Po tednu dni sem ponudbo vljudno zavrnila. Preverila sem vsako malenkost, govorila z irskim konzulatom, zavodom za zaposlovanje, različnimi drugimi inštitucijami in imela vso podporo družine in prijateljev. Baterijo telefona sem polnila dvakrat na dan, spala po tri ure na noč, vse dokler me ni neka zelo modra oseba, ki očitni ne živi v svetu, v katerem je Google Meka vseh mladih nadebudnih komunikacijskih entuzijastov, vprašala: “Če bi ti nekdo drug ponudil takšno delovno mesto, z vso vsebino in nalogami, kot ti jih ponuja Google, bi ga sprejela?” Odgovor, ki je nemudoma zavrel v meni in se skuhal hitreje kot instant polenta, je bil na dlani.
Da ne bi kdo razumel narobe. Google slovi kot eden izmed najboljših zaposlovalcev na svetu. Moji odločitvi ni botrovala parada ega češ, da sem predobra za Google. V teh dveh mesecih in pol sem se o sebi in o svojih dosežkih naučila več, kot sem se v vseh svojih 30 letih. Zdaj še toliko bolj vem, koliko veljam in kaj hočem. In to tudi znam povedati. Google me je popeljal na razburljiv vrtiljak odkrivanja lastnega kapitala, ki izhaja iz mojih izkušenj, nabrane kilometrine in moje osebnosti. Biti izbran med toliko prijavljenimi, se izkazati kot strokovnjak na svojem področju, zadovoljivo odgovoriti na sto in eno zelo konkretno vprašanje (tam te namreč ne sprašujejo, kako boš “pripomogel k ciljem podjetja”) ter biti na koncu potrjen od vseh čezlužno dislociranih članov komisij, ki so temeljito proučili debeli fascikel s tvojim profilom … ne, to ni mačji kašelj.
Google me je hotel. A jaz na koncu nisem hotela Googla. Nisem hotela še ene službe, kjer bom kljub brezplačni prehrani, zastonj telovadnici in dnevnimi masažami na delovnem mestu, preživela sedeč za računalnikom vsaj od 9. do 18. ure (to je namreč njihov delovnik, z eno uro prosto za kosilo), opravljajoč naloge, ki jim bo umanjkal en sam samcat, a bistven element. Zagon. Energija. Neustavljiva žeja po dosežkih, ko uživaš v tem, kar delaš. Adrenalin, ki te sili v premagovanje samega sebe, občutek notranjega zadovoljstva in miru. V vseh ostalih elementih je Google zmagal. V tem ne. Zato je bolje, da se tam znajde nekdo, ki bo v Googlu čutil to energijo.
Vedela sem, da moram sprejeti odločitev, ki je ne bom obžalovala. In je ne. Danes lahko odprem svoj najljubši iskalnik in se prisrčno nasmehnem. Google mi je dal več, kot katerikoli delodajalec ali sodelavec do sedaj. Neprecenljivo izkušnjo. Občutek vrednosti. Nove znance. Novo energijo. Predvsem pa pogum, da končno uslišim svoj neustavljivo žejo po dosežkih tam, kjer jih najbolj čutim.
Maruša Grah
grah.marusa@gmail.com
P.S. Če bi se slovenski kadrovniki želeli učiti procesa zaposlovanja, ravnanja s kandidati in vsesplošnih osnovnih manir s tega področja, sem vsakomur izmed njih pripravljena do podrobnosti pojasniti svojo izkušnjo. Tako bo morda kako podjetje v Sloveniji celo uspelo zaposliti osebo, ki bo zanje prava in obratno. Pikrost izjave izhaja zgolj iz lastnih izkušenj.
October 16, 2010 at 02:28
LoL. Keri zakon so teli zadni komentarji…spoh VP:)
Sicer pa sam ena pripomba na komentarje o krizi … jz jo ne vidim, pa nism v nekm ekstra okolju. Je sam izgovor za nesposobnost, ki se je marsikateri državi vrnila po tokih letih … pri nas se na delovno mesto za poklicno šolo prijavljajo doktorji znanosti, pa niso sposobni nekih common sense osnov…in tko kot je reku mavsar, začne se pri kadrovanju.
Drugače pa se strinjam klele z Vesno… je že tako, da res sam kak promil folka skoz job dejansko uresničuje svoj lajfstajl, zato so podobne identifikacije z jobom bolj ko ne žalostne in so men osebno sam odraz dolgočasnosti…”jz sm to, jz sm ono, jz sm product manager, jz sm web dizajner”…cmon tis dolgočasn ne pa dizajner:)
October 14, 2010 at 18:37
Razumeti sebe in realno vrednotiti svoje sposobnosti je nekaj najtežjega – in če te do tega pripelje Google ali Mercator je za ta prispevek pomoje čisto vseeno. Največkrat se ocenjujemo po ocenah drugih in drugi nas cenijo toliko, kolikor se cenimo sami. Začaran krog.
Najbolje je, ko prideš do točke, da se tega zavedaš in ne glede na vzpone in padce, ljubeznive ali negativno nabite komentarje, veš, da je tvoje življenje fajn, da delaš za denar, ne da bi se moral ves čas spominjati na to, in ob tem maksimalno živiš, se razvijaš in si vsak dan kot človek veliko več kot brand – pa spet Google ali Vegrad …
October 12, 2010 at 00:36
@streljaj: se popolnoma strinjam. Imam prijatelja, ki ima zelo zanimiv moto: “V zivljenju mi ne bo zal za stvar, ki je nisem storil!” in ima prav.
Kakšni pussyji ste kle? Meni je žal za čisto vse babe, ki bi jih lahko podrl, pa jih nisem (razen za par grdih, ki pa itak ne štejejo)…
October 8, 2010 at 22:07
what`s the point, zamisli se malo…ljudje so brez služb, ti se pa hvališ kako si zavrnila enega najbolj zaželjenih delodajalcev na svetu, si pač brihtna in sposoba to pa je tudi vse, malo razmisli kako se počuti nekdo ki to bere je brez službe in bi bil pripravljen poprijeti za kakršnokoli delo…na mene s tem nisi naredila nobenega vtisa, ravno nasprotno
October 8, 2010 at 22:01
@streljaj: se popolnoma strinjam. Imam prijatelja, ki ima zelo zanimiv moto: “V zivljenju mi ne bo zal za stvar, ki je nisem storil!” in ima prav.
Iskati zagovor, izgovor, vzrok ZAKAJ NE, se mi zdi malce za lase privleceno.
I don’t buy it…
October 8, 2010 at 04:53
@ Streljaj: Auććh, tole pa peččče. In tut sam sm najprej pomislu na kej tazga, če nebi vsaj mal poznou marušo. In Maruša ma jajca v dimenziji nojevih, tko da so teli tvoji razlogi v njenem primeru čist mim.
Drgač pa, jz bi se odloču isto, mogoče ker mi je nek gugl al kerakol taka firma kr neki, ker je 10h kakršnegakol dela na dan suženjstvo in ker je pač altavista še zmer zakon.
October 7, 2010 at 06:54
Vsaka karierna pot je enkratna in vsak posameznik sledi svojemu (najvišjemu) cilju. In v tem smislu občudujem Marušino odločitev, njeno zgodbo in pripravljenost, da je zgodbo delila. In sama ve, zakaj se je tako odločila.
Posebno močno mi je bilo vprašanje: A če ne bi bil Google, bi se odločila za takšno ponudbo.
Zam, ki se ukvarjam z karierno orientacijo, je to odlična zgodba, ki jo bom delil z naslednjo poanto: “zakrij si oči, da te sijaj ne oslepi, ko se odločaš. Odločitev je tvoja in kar je čisto zlato za nekoga, je lahko zate bakrena ali kovinska verižica. In predvsem gradi svojo pozitivno samopodobo, da boš zmožen takšnih odločitev”
October 6, 2010 at 11:09
Kontroverzna odločitev. Zelo osebna stvar in narobe je, da kdorkoli presoja, ali je bila dobra ali slaba.
Pa bom vseeno presojal 🙂 … Če bi se na primer vnaprej odločila, da ostaneš v Googlu le nekaj mesecev zaradi dragocene izkušnje, potem pa prideš nazaj, bi se naučila več. Ampak bi izpadla manj carica in mogoče bi ti marsikdo očital, da je google tebe zavrgel po nekaj mesecih. Kar ne bi bila tako čista in kul štorija.
Super je, da si povedala zgodbo, upam le, da nisi prekršila kakšnega NDA-ja o javnosti podatka o plačah. Ker če je njihov pravni oddelek tako močan, kot kadrovski, si toasted 😀 Ubistvu me zanima, do katere mere si dobila dovoljenje povedat te stvari? Koliko je Google res open company?
Dejstvo je tudi, da če te je Googlovo allmighty kadrovsko sito požegnalo, te ne rabi nihče več v Sloveniji testirat in si si strašno povečala stopnjo zaposljivosti.
Neustrezno obratovanje slovenskega kadrovanja strašno slabi konkurenčnost celotnega gospodarstva. In ravno ti imaš zdaj ogromno za povedat kateremukoli kadrovskemu oddelku v slovenskih podjetjih. Definitivno lahko narediš ultimativno kul ponudbo za predavanje in ga prodaš 500-krat. Podjetjem, ki spadajo v skupino slovenskih (un)fortune 500, predvsem pa tudi kadrovnikom v javni upravi in podjetjem v državni lasti.
Kuj železo, kuj!!!
October 5, 2010 at 22:50
Torej, vzeli bi te za vse življenje brez možnosti odpovedi? In ta zaposlitev bi bila fiksna, brez možnosti napredovanja na kakšno drugo delovno mesto z drugačnimi delovnimi zadolžitvami?
Če sta odgovora na obe vprašanji NE, potem se ne strinjam z ostalimi, ki pravijo, da si carica (v tem konkretnem primeru, da ne bo pomote). Ker vem, da delaš na področju, kjer si se do sedaj izkazala in to je področje, kjer bi brez problema “delovno (a) mesto (a)” za določen čas, npr. eno leto zapustila in bi se po tem obdobju še vedno lahko vrnila nazaj in bi te, verjamem, z veseljem sprejeli, tvoje odločitve ne razumem. Verjetno, ker te premalo poznam.
Seveda pa lahko špekuliram… zakaj špekuliram, bom pojasnil na koncu.
Prvo možno pojasnilo, ki mi pade na pamet je seveda strah… Več strahov.
Strah pred nečim novim; pustiti vse in oditi v tujo državo ne vedoč v popolnosti kaj te tam čaka seveda ni mačji kašelj. Še posebej če trpiš za akšno obliko prevelike navezanosti za določeno okolje oz osebo ali pa pretirano domotožje.
Strah pred izgubo ljubih oseb in pomanjkanje druženja s prijatelji…obiski bodo redki, veze na daljavo v ljudeh dokazano povzročajo gromozanski stres, ki lahko vpliva na delovno sposobnost in nenazadnje tudi zdravje.
Strah, da ne bi bila zmožna uspešno opravljati dela, za katerega so te najeli. Res, da so ti oni ponudili delo, vendar iz razgovorov in CV-ja osebe ne spoznaš in čisto mogoče je, da bi se tudi Google Almighty zmotil pri tebi. Zaradi tega je tebi, kot osebi, ki je relativno uspešna in je bilo tako tudi v šoli in na faksu, lažje zavrniti ponujeno delo, kot pa sprejeti in potem priznati neuspeh…
Strah pred odhodom iz varnega gnezda, kjer poznaš vse, kar te obdaja in kjer vse teče tako, kot si navajena.
Je še prostora za špekuliranje, vendar v skrajnosti ne bom zahajal, ker so mi ti razlogi najbolj verjetni.
Zakaj? Ker ne verjamem razlogu, ki si ga navedla za zavrnitev. Iz preprostega razloga – ker mislim, da ne pošiljaš prošenj vse povprek brez, da bi si pogledala, kaj delovno mesto zahteva (še več, za to delovno mesto si bila pripravljena dati na stran neštete ure za pripravo CV-ja, profila, razgovore, potovanja…). Vsak od nas je takšen… Vedela si vse, kar je bilo potrebno vedeti o delovnem mestu, še preden si poslala prijavo in izgovarjati se sedaj na način dela in da tam manjka zagona in energije… Kako veš… kako veš, da tam ni energije? Si morda že delala pri njih? Si izvedela to od koga, ki je tam delal? Verjetno veš, da je vsaka oseba edinstvena in če nekdo nekje ne čuti energije in zagona je to iz razlogov, edinstvenih samo zanj. Če nekomu drugemu ni bilo všeč to delo, kako veš, da tebi ne bo, če nisi poskusila? Kako veš, da pri tem delu ne bi bilo adrenalina in da bi ne imela želje po dokazovanju? Si morda neambiciozna oseba? Zagotovo ne… čeprav sedaj niti nisem več v to tako prepričan.
Morda pa je bila plača premala? Ne vem… niti se mi ne zdi, če pa že, za eno leto dela je to mala cena za novo izkušnjo. Predvsem pa mala cena za to, da lahko potem iz lastnih izkušenj rečeš: “Ne, pri Googlu je pa bedno delat. Čist brez energije, nič ne odneseš od tam!” Lahko pa tudi, da bi na koncu govorila čisto drugače…
Samo, da ti povem lastno izkušnjo zadnjih dveh let… Nekaj časa sem delal pri iTIVi in mi je blo dokaj kul. Po treh mesecih sem dobil ponudbo za delo v Zavodu in galeriji za ustvarjalni razvoj mladih. Sicer bi delal za manj denarja (smešno, ne:)), vendar sem delo sprejel, čeprav je bilo čisto zunaj moje izobrazbe in dosedanjih izkušenj. Delo je bilo izjemno kul in se je izkazalo za nekaj povsem drugega, kar sem si predstavljal. Čeprav bi po prvotnem moral sedeti v pisarni 8 ur na dan, je bilo delo izjemno razgibano ter polno novih izkušenj in poznanstev. Spoznal sem tudi osebo iz Turčije, ki je doli lastnica galerije in smo se z njo in njeno družino odlično razumeli in mi je, ko je slišala, da mi poteče pogodba, ponudila delo v svoji galeriji v Turčiji. Bil bi zadolžen za otroški del, obenem pa bi njo in družino učil angleško in slovensko, bil pa bi tudi njen tajnik (je namreč častna konzulka Slovenije v Turčiji) Osnovna plača za moje delo bi bila zopet nižja od povprečne plače v Sloveniji, vendar bom ponudbo sprejel…čeprav imam strah…ne katerega od zgoraj napisanih, vendar le strah pred jezikom – turščina je pač čisto drugačna.
Da pa ne bom le kritiziral…
Tvoja odločitev, pod pogojem seveda, da je iskrena, kaže na izjemen karakter in lastno zavedanje sebe in svojih sposobnosti. Tudi meni je, kot že enemu zgoraj, žal, da te nisem bolje spoznal. Verjetno bi potem bil manj razočaran nad tvojo odločitvijo.
Moram pa še omeniti nekaj… Formalno je sicer res, da si ti zavrnila Googe, vendar se moraš zavedati nekaj. Pri Googlu so mislili, da se iskreno zanimaš za delovno mesto, saj si bila pripravljena opraviti vso potrebno proceduro in še več, da bi ponudbo dobila. Če bi bili oni že od vsega začetka vedeli, da ti pri sebi misliš, da to delo ni zate, bodi prepričana, da bi še danes čakala na odgovor na prijavo.
In še nekaj… Ne zavrneš delovno mesto, če je le najmanjša kožnost, da se boš lahko nekje v še tako daljni priložnosti sem in tja po kompleksu prevažala s Segway-em!!! 😉
October 5, 2010 at 13:45
Ti si že druga v Sloveniji, ki je zavrnila Google 🙂
October 5, 2010 at 11:26
Maruša, najlepša hvala da si z nami delila to izkušnjo in hvala tebi, Gregor, da si jo k temu spodbudil. Želim ti službe, kjer bo špricalo od zagona in energije, ker po prebranem trdno verjamem, da boš tam dala vse od sebe, česar pa več kot očitno ni malo.
Bi pa tudi jaz – čeprav niti od daleč nimam povezave s kadrovanjem (razen sem in tja kakšnih študentov za anketiranje, pa še to pred porodniško) – z veseljem izvedela, prebrala, slišala kaj več o slavnem Googlovem selekcijskem postopku, njihovih vprašanjih, testih, kriterijih. 🙂 Tudi ob kavi, če ni primerno za na blog… 😉
October 5, 2010 at 11:10
Zdravo Marusa,
Cestitam za to odlocitev. Sedeti 12 ur za racunalnikom res ni sala, pa ce se toliko placajo. Konec koncev ne bi imela casa niti porabiti vsega denarja, ki ga zasluzis… Je pa super, da si sla skozi ta proces in na koncu izbrala Zivljenje. 🙂
October 5, 2010 at 11:08
Očitno ne smeš bit svojga mnenja pri tem blogu…..
ajde hitr stiskat DELETE tipko.
October 5, 2010 at 10:50
Fajn zapis.
Me pa zanima zakaj si se sploh prijavila. Verjetno si vnaprej vedela, da ne bo mačji kašelj delati za Google.
October 5, 2010 at 10:25
Mislim, da si spregledala bistvo odločitve za Google. Biti zaposlen na Googlu pomeni imeti mednarodno priznano diplomo, ki velja več kot vsi doktorati. Zaposliv si kjerkoli kadarkoli in to po svojih pogojih.
Za slovenske kadrovnike pa mislim, da si pokazala svoj profil 🙂
Pa brez zamere.
October 5, 2010 at 10:01
Ne razumem te. Pac ja, zavrnila si Google, in to je point tega clanka? Kaj tocno je sporocilo? Dobila sem ponudbo, vi pa ne? Super, ocitno si dovolj kvalificirana in se zaradi taksnih in drugacnih razlogov nisi odlocila – Why brag about it?
Po mojem to ni izpadlo ravno tako kot si si zamislila, ampak hej – ocitno sem le jaz tega mnenja…
October 5, 2010 at 09:32
Poklon ob ohranitvi trezne glave v tako stresni situaciji. O tem, ali je odločitev pravilna ali ne mi ni dano soditi, verjamem pa, da je to izkušnja, ki človeka neizmerno obogati, ne glede na odlčitev ene ali druge strani.
October 5, 2010 at 08:28
Zelo zanimive informacije vsekakor in vsekakor zelo radikalna poteza. 🙂
October 5, 2010 at 08:01
Respect!
Z velikim zanimanjem sem tole prebral, res zanimiva izkušnja! Upam, da zdaj le najdeš nekaj boljšega (sebi najbolj primernega) in da ti ne bo potem žal za Google 😉
LP
October 4, 2010 at 23:28
Poklon in vsa čast. Imel sem te priložnost na hitro spoznati in žal mi je, da te nisem spoznal bolje 🙂
October 4, 2010 at 22:08
Zelo kul zapis od zelo kul osebe!! Maruša, srečno!!
Pingback: Twitter Trackbacks for cuzak.itivi.si » Blog Archive » Reči Googlu ne?! [itivi.si] on Topsy.com
October 4, 2010 at 21:09
@maruša
Carica si bila, carica si, carica boš. In hej, še jaz imam en majhen košček v tem tvojem mozaiku.