Iz koščkov je sestavljen ta svet.

Ko so Richarda Feynmana, enega mojih največjih vzorov, vprašali, kaj je najpomembnejše odkritje znanosti celotne človeške zgodovine, je odgovoril, da so to atomi, oziroma naše vedenje o atomih kot sestavnih delih vsega, kar nas obkroža.

Zame je največji dosežek človeške misli Gödlov teorem, najboljša knjiga pa Hofstädterjeva Gödel, Escher, Bach, An Eternal Golden Braid, ki opisuje prav taisti teorem. Res je teorem težko razložljiv, a je zame prav čaroben. Žal ni le čaroben, ampak je zločest. Povezan je namreč s spiralo, ki te bodisi požene v višavo, ali pa te zabije. Samega avtorja Kurta Gödla je ugonobil, gospod je naredil samomor, to pa na poseben paradoksalen način. Bal se je namreč, da ga bo kdo zastrupil, pa zato ni več jedel. In je umrl od lakote.

Izjemno sem tudi navdušen nad Cristobalom Villajem, o katerem se zapisal tole. Film, ki se ga kar ne morem nagledati je tule. Cristobala sem že vabil v enega od mojih projektov, a je zavrnil, ker je trenutno prezaseden. Ni čudno. Bo že. Prišel na vrsto 🙂

Izmed vseh klasičnih glasbenih del me najbolj gane Prokofjevov Romeo in Julija, specifično ples vitezov. Ta moč, ta grandioznost, ta hkratna nežnost, ta občutek. Noro.

Zadnjič mi je prijatelj za desert po že sicer izjemnem kosilu postregel lilijo s smetano. Surov cvet, ven potrgani pestiči, noter pa nabrizgana sladka smetana. Njam. Jesti rože je pa še enkrat njam.

Še veliko je takih koščkov. Izjemnih. Neverjetnih. Presenetljivih. Največ jih človek najde v svojem življenju, zlasti pri svojih otrocih, pa tudi v svojem delu, v svojem prostem času, v svojem dosegu, ki ni vezan na neko tekmovalno primerjalno obsesijo darvinistične filozofije.

Čakam, da se zgodijo arheje. Kajti njihov čas prihaja.