Pred dobrim letom me je prijatelj Danilo spraševal, kako bi Slovenija prišla do svoje Nokie, čeprav sva že med pogovorom ugotavljala, da bi se bolje slišalo Google. Pri naslovu vseeno raje ostanem z Nokio, zlasti zaradi nacionalne komponente, pa tudi zato, ker Nokia ni od včeraj, česar za Google ni mogoče reči.

Nokia je bila koncern s pretežnim deležem proizvodnje v lesno-papirni industriji, nakar se je eden od direktorjev ubil, naslednji pa je rekel, da je zdaj temu konec in da bo Nokio treba preusmeriti. Šli so v pravo industrijo in začeli rasti. Rasti. In rasti.

Katero slovensko podjetjo bo začelo rasti, rasti in rasti?

V bistvu je vseeno. Če sploh bo. Slovenija je tu. Lepa. Strastna. Zakompleksana. Hladna. Vsegamalo. I love you like that. Ni mi pa vseeno za posameznike v njej. Za celo število teh. Tem od vsega najbolj privoščim to, da premagajo svoje notranje ovire in si namesto cilja: “biti prvi na vasi” postavijo cilj: “biti na svetu”, pa sploh ne nujno prvi. Slednje pride. Le korenince od tega lepega koščka naše Zemljice je potrebno pretrgati. Saj nismo rožice! Ali pač?

Bodimo gazele. Bodimo gepardi. Bodimo morski psi. Bodimo.