Naslovno temo pogosto opisujem v svojih pogovorih, le imena so različna. Včasih govorim o kognitivni disonanci, drugič o kreativni disrupciji, tretjič soncu natikam vajeti.

O čem pravzaprav govorim?

O naslovni temi sem se danes poučil v knjigi “Effective Executive” Petra Ferdinanda Druckerja, ko govori o Franklinu Delanu Rooseveltu. Slednji naj bi pogosto svojemu zaupniku skrivoma dal nalogo, ki naj bi jo ta opravil, ne da bi o tem obvestil kogarkoli drugega. FDR je seveda vedel, da bo informacija odcurljala po Washingtonu. Hkrati je isto nalogo zaupal vsaj še komu, enako v zaupnosti in z enakim zavedanjem, da bo curljanje prisotno. Najzanimivejše informacije je nato pridobil tako, da je spremljal, kje sta se informaciji “srečali”.

Iz iste knjige je tudi primer Alfreda P. Sloana, dolgoletnega direktorja General Motors. Sloan je menda sestanke, kjer so hitro dosegli strinjanje o določeni temi rad prekinil in odločanje o tejisti temi prestavil za kakšen teden. Počakati je želel na konfliktna mnenja, ki so ga šele prepričala v to, da je bilo temi posvečene zares dovolj pozornosti.

Sam na brainstormingih, te pogosto vodim, zadnjega prejšnji teden, praktično vedno uporabim prijeme, ki ekipo vodijo v kognitivno disonanco. Ekipe čutijo eno, misli pa jim govorijo nekaj drugega. Zame je proces podoben nekakšni možganski rokoborbi. Možgane mojih sotrudnikov se trudim vreči iz ustaljenih tirnic, jim odvzeti ravnotežje. Tovrstno vodenje pogosto vodi katerega od udeležencev v prepričanje, da mu je bilo mestoma nelagodno, celo neprijetno. Koga bo vrglo iz ravnotežja, kako se bo skupina na novo sestavila in ali bo rezultat pozitiven, tega pravzaprav nikoli ne vem z gotovostjo. Recept za delovanje sistema je ta, da se tudi sam odklopim in tvegam. Najpogosteje so rezultati zelo dobri, brainstormingi dajo tisto, kar potrebujemo. A kaj vem kdaj mi kdo celo zameri, da se v procesu tako igram.

Stanje kognitivne disonance je tudi sicer zelo zanimivo. Omogoča recimo, da komu v popolnoma šaljivem tonu poveš zelo trpko resnico, mu podaš kritiko. Kontra lahko o zelo prijetni temi govoriš ironično, cinično, celo sarkastično. V poslušalcu vzbujaš dvom, ki ga včasih vodi k novim ugotovitvam. Nasploh je kognitivna disonanca stanje, ki omogoča nastanek novega, saj so signali, ki jih prejema človek tako premešani, da jih prejemnik zelo težko sestavi na dosedaj običajen način. Stare misli in ustaljeni vzorci pa so sovražnik novih idej in konceptov.

Cena za tovrstno delovanje tudi obstaja. Ker me kaos tako oplaja, se težje identificiram z redom, s ponavljanjem in rutino. V bistvu najbolj uživam, če znotraj reda ponovno odkrivam kaos. Tako značilno najbolj formularizirane procese z upoštevanjem vseh pravil privedem do dvoumnosti in nejasnosti, ko na koncu pogosto ne meni, niti vpletenim ni več v celoti jasno, kako sem kljub upoštevanju vseh pravil ponovno vse skupaj razsul. Edina opora pri tem mi je ta, da vem, kako zelo sem se potrudil. Četudi za rezultat ne morem jamčiti. Kdo bi se potem sploh mogel ali želel nasloniti name?