Ukvarjaš se s projektom, nekim poslom pač. Narediš vse, kar je za narediti, zbereš podatke, jih zorganuziraš, narediš načrt, vse je zelo skrbno pripravljeno.

A ostane slab občutek. Veš, da si lahko izpustil karkoli, da se bo situacija v realnosti spremenila kar nekajkrat in da bo mogoče zadeva celo ušla izpod nadzora.

Vse to veš. A to ni dovolj. Treba si je upati.

Možgani te pripeljejo do točke B, a cilj je točka C. Edina pot do C je pot, ki zahteva jajca.

Možgani vedo, da lahko vsemu planiranju navkljub projekt propade. A jajca so tista, ki se jih v določenem trenutku pokaže, ali pa pač ne. In v tem, prav v tem, je ključna razlika med ziheraši in carji.