Nekoč sem delal samo v majhnih podjetjih. Začel sem v firmi s tremi zaposlenimi, potem je ta firma zrastla na 15 ljudi, kasneje jih je ena ne ista firma, ampak iz iste zgodbe, štela že skoraj 50, nakar sem vse skupaj spet zbil na manj kot 10.
Dobri dve leti nazaj pa sem prvič izkusil delo v večjih firmah. Ena ima cca 100 zaposlenih, druga pa 4.000. Kasneje sem se kot svetovalec preizkusil še v firmi s 300 in v drugi s 120 zaposlenimi. Od januarja naprej bom zaposlen v firmi s 100 zaposlenimi.
Kaj je drugače v večjih podjetjih?
Večja podjetja so bistveno manj homogena. Odločitev posameznika ima manjši vpliv na vedenje podjetja na trgu, krepi se vpliv notranjega trga. Notranji trg pa ni trg, ampak je hierarhija. Znotraj firm ne šteje denar, ampak položaj. Pri položaju lahko zunanji rezultati pomagajo, ni a to nujno.
V najbolj politikantskih firmah z močnimi notranjimi boji so zunanji rezultati lahko celo zelo negativni. Nosilci teh zunanjih rezultatov namreč škodijo notranjim zakoreninjenim nosilcem statusa.
Moja najslabša izkušnja se je zgodila prav po tem, ko sem za podjetje dobil velik posel, oziroma največji posamični posel tiste firme dotlej. Ne samo, da v podjetju nisem čutil pravega veselja zaradi tega rezultata, kasneje se mi je začelo na ta račun metati pod kolena vse več polen. Občutek je bil naravnost obupen. Namesto podpore pokora.
Danes tistrikratno situacijo razumem. In jo sprejemam. Opažam tudi, kako težko je zaposlene po podjetjih vzpodbuditi, da bi delali za stranke, saj vsi nekako silijo k temu, da bi delali za direktorja, oziroma za notranji trg. Zunanjosti se bojimo, znotraj pa si radi vse skupaj uredimo tako, da je udobno in predvidljivo.
Izzivanje statusa quo v takih podjetjih je posebne vrste delo. Moja začetna reakcija je stoična. Sprva najraje ne naredim nič. Opazujem. Premišljujem. Namesto dela še jaz malo nakladam. Potem, poudarek je na po-tem, se lotim dela. Preizkušam voljnost. Pripravljenost. Trdnost blokad. Zbiram moč. Zbiram jo do kritične meje. Potem sprožim prvi udarec. Bam. Takoj sledi drugi, močnejši. BAM. Tretji je še močnejši. BAAAAMMMMM!
Če je bila moja ocena pravilna, se v podjetju sproži plaz. Malo se umaknem. Spet čakam. Zgodijo se spremembe. Nekajkrat poči. Tresk. HRRRSsssk. TRESK.
Potem se vse skupaj umiri. Tišina je. Ta tišina, po bombi, je nekaj najbolj rajskega. Kot bi se ustavil čas. Sprašujem se, zakaj sta si pekel in raj tako blizu?
Opisano spominja na dejanski proces evolucije. Le ta namreč še zdaleč ni linearna, kot si kdo naivno misli, ampak je stopničasta. Ravnovesje statusa quo namreč stremi k samoohranitvi in dokler se to da, izloča vse sile sprememb na rob svojega sistema. Ko se teh silnic nakopiči preveč, se vse skupaj zlomi. Sile se sprostijo. Rezultat je sprva destrukcija in z njo izguba nekaterih tudi kakovostnih reči iz prvega sistema, a zdaj so kocke sproščene in jih je moč na novo sestaviti.
Kar sledi je hitro obdobje izgradnje. Ekosistem je izpraznjen in prostora za novosti je za kratek čas na voljo res veliko. To, prav to so obdobja, ki me v podjetjih najbolj zanimajo. Danes mislim, da vem, kako se jih sproži in tudi kako se jih prejadra. Ko se vse skupaj umiri v novi status quo, me vse skupaj ne zanima več.