Informacijska revolucija prinaša nekatere pomembne spremembe v način delovanja družbe. Pri tem se je pomembno zavedati dejstva, da so nekatere spremembe bolj, druge manj verjetne. Recimo, osnovna človeška čustva kot so pohlep, požrešnost, skopuštvo in podobno se spreminjajo veliko počasneje, kot katera druge navade, recimo uporaba mobilnega telefona, računalnika, rukole.

Pa si poglejmo iz te perspektive, kaj se dogaja z vojno, tem prastarim običajem človeške vrste. Vojna je precej običajno stanje človeške družbe, v bistvu bolj običajno od miru. Žal.

V odlični prezentaciji na konferenci TED je slavni Stephen Pinker predaval o tem, kako se število vojn in nasilnih dejanj splošnemu prepričanju navkljub vztrajno zmanjšuje. Ogled priporočam, tule pa trdim, da se morebiti vojna v klasičnem oziru, torej nož na nož, kopje na kopje, bomba na bombo, sicer morda res zmanjšuje, pravzaprav pa je pomembnejša ugotovitev, da se seli na drugo področje.

Danes smo v času vojne informacij.

S tem ne mislim na precej benigno stanje, ko se vsi vsevprek trudimo za čimveč foloverjev na tvitru, frendov na fejsbuku, ali bralcev bloga, ampak imam v mislih tisto bistveno bolj nevarno obliko.

Dejansko govorim o vojni.

Poglejmo primer.

Podjetja se borijo za svoj prostor na trgu. Največjo moč na trgu imajo tisti, ki si znajo ali zmorejo najhitreje pridobiti informacije za svoje delovanje. Kdo bi bil lahko naš distributer, kdo bi nam znal narediti raziskavo, kako se pogajati z nekim medijem, kako gre našim konkurentom; vse to so vprašanja, ki si jih podjetniki zastavljamo dnevno, a to še vedno ni tista smrtonosna vojna, ki jo omenjam, kajne?

No, tule se pa zgodi. Berite naprej. Podjetja predstavljajo bistveno sestavino vsake države, države pa razpolagajo z represivnim aparatom. Ko klasične vojne ni več, represivni aparat ni več potreben, oziroma bi se moral zmanjševati, kajne? Nak! Povečuje se, iz leta v leto. Zakaj že?

V interesu vsake normalne države je, da je konkurenčna. Znano je, da države vse bolj pomagajo svojim podjetjem pri nastopu v tujini. Temu se reče gospodarska diplomacija. Manj znano je, da države pomagajo tudi drugače. In sicer z informacijami. Ključne sogovornike profilirajo. Z njeno pomočjo imajo nekateri močni posamezniki, imenujem jih superdržavljani prednost pred drugimi, običajnimi državljani.

Superdržavljani vedo več kot ti. Poznajo vse tvoje poslovne kontakte, poznajo tvojo družino, poznajo tvoj CV, poznajo tvojo zdravstveno kartoteko, poznajo tvoje finančno stanje, poznajo tvoje grehe. Če se morajo čez dve uri srečati s kom, ga dajo preveriti, sprofilirati. Po tem, ko pridobijo kakšne nove informacije o tebi, tvoj profil apdejtajo.

Če profiliranje ni dovolj, sledi prisluškovanje, potem sledenje, nato onemogočanje, nazadnje likvidacija. Najbrž pretiravam, pa vendar, zakaj bi si predstavljali, da podjetja nimajo dostopa do tega. Hja, ne podjetja, pač pa superdržavljani v njih.

Gre za preplet varnostnih služb, od slovenske SOVE, do ameriške CIE, britanskega MI5, do izraelskega MOSADa in tako naprej, z biznisi (beri superdržavljani) po celem svetu.

Ko si enkrat na listi spremljanih, ni nič čudnega, če tvoji prehodi čez meje postanejo nenavadno dolgi. Kot tudi ni čudno, če si celo države v Evropski uniji za nekatere državljane postavijo prepovedi za vstop. Enako ni čudno, če nekateri tvoji sogovorniki vedo presneto veliko o tvojih poslih.

Ugotoviš pa še nekaj. Da je veliko več moči skrite v rokah tistih, ki niso poznani in veliko manj pri javnih osebah. Slednje so izjemno ranljive. Posledica je zastrašujoča. Nekateri vodilni politiki tako sploh niso odločevalci, ampak so lutke. Lutke, ki jim dirigirajo iz ozadja. Tako je tudi logično. Zakaj bi namreč nekdo, ki je na moči, vsake 4 leta z volitvami dal preverjat svojo moč neukim in zavedenim množicam, ki jih bolj od pomembnih zgodb zanimajo pijanci in pornodive?

Če so vodilni lutke, potem so lutke tudi mediji. Prava moč je pri tistih, ki vodijo interese. Ali kot je rekel Kissinger, v mednarodni politiki ni stalnih prijateljev, so pa stalni interesi.

Kakšne so implikacije? Uf, silne. Mediji, pa pri tem ne morem ne izvzeti FBja in TWja, so vse večja šarada, plašnice na očeh množic. V mrtvih kotih izven vidnega polja teh plašnic pa z izjemno učinkovitostjo teče vojna interesov, vojna superdržavljanov in vojna informacij. O uspehu podjetij postopoma tako tudi vse manj odločajo komoditizirani viri prodaje, vse večji vpliv pa imajo redki viri izbranih informacij. In za to se splača iti vojno, mar ne?