Ni izposoja DVDjev, ne.
Popolnoma subjektivno, jasno, to imam itak najraje, trdim, da je natežji posel na svetu prodaja oglasnega prostora, natančneje prodaja oglasnega prostora v tiskanih medijih.
Poglejte.
Tisk je umirajoča vrsta. Dinozavrska. Naklade padajo. Učinek oglasov je porazen, tu govorim iz lastne izkušnje, kjer se je vloženi itivijev € 20x slabše obrnil kot v povprečnih drugih kanalih. Da sem konkreten, ocenjeni strošek prijave na itivi iz tiskanih medijev je bil 200 € na prijavo.
Revijo lahko izda ekipa 5 ali tudi manj ljudi. Posledica je fragmentacija do amena. Samo revij za šolsko mladino je vsaj 10. Večja uredništva izdajajo portfelje nekaj 10 publikacij, zvezde tipa Jana, Cosmo ali CityMagazine so redke.
Vsebine so zastarele. Večino novic poberem iz rss feedov z neta, direktno iz Silicijeve doline, ali odbogsivadedikje. Pravi g33ki pravijo, da so danes tudi rrsi počasni, se raje napajajo iz potokov (aka streamov) na čivkališčih (aka tweeterju) ali iz status apdejtov (aka facebook). Kaj ostane tiskanim periodičnim starcem?
Ok, dizajn na tisku in splošen občutek v rokah je ipak na papirju še vedno boljši. Vendar se tudi to spreminja. iPad dogaja.
In potem mi na vrata uleti nek komercialist, ki se mi trudi prodati oglas v svojem ultra-super-truper časniku. Pove mi, da ima toliko in toliko naklade, po NRB jasno, potem mi razpreda o ciljnih skupinah in affinityju, vmes navrže kakšno primerjavo, ter seveda nato ponudi oglaševanje, seveda s posebnim popustom, ker bi bili nov oglaševalec, pa za povrh še s kakšnim PR člankom, da pasice na web stojnici niti ne omenjam.
Nakar mu vrnem žogico z vprašanjem, kolikšen imajo “unsold inventory” (aka neprodani prostor). Pogoltne prvič, drugič, nakar ga vprašam še enkrat.
Hmm. Težava.
Ponavadi sledi še en udarec. Ponudim mu približno 10x manj od njegove ultra-hiper-mega ponudbe, pravzaprav raje 100x manj. In tu sledi presenečenje. Pogosto prodajalec to sprejme. Uf. Če bi se mi zgodilo 1x, bi rekel, da je slučaj. Pa se mi ni samo 1x.
Kako torej prodajati revije? Toisto vprašanje si zastavlja toliko ljudi na tem milem svetu, da tudi slučajno ne želim še jaz odkrivati tople vode. Hotel sem le izpostaviti moj pogled na najtežji posel na svetu.
A eni znajo, vseeno. Lep primer tega, da se web vrača k principom printa je opisala Hirkani tule. Ko se tole spoji z zdaj prevečkrat omenjanim iPladnjem, bi pa mogoče tile revijaši mogoče še lahko našli kaj kruha zase.
Evo, to je vse od mene o tej temi.
Pingback: cuzak.itivi.si » Blog Archive » Eyeballs are a commodity*
April 17, 2010 at 18:00
@K.
“Internet ratuje medvedja usluga” 🙂 Lepo.
Tudi jaz se tule bolj strinjam s teboj, kot s Sparkico 😉
Imam pa ob tem ponovno asociacijo na to, da je vtis o povečevanju znanja na tem planetu navadna iluzija in da povečana količina zapisanega znanja pomeni v prvi vrsti njegovo razvodenitev.
Pa saj sem ti že razlagal, da sem stoik. Nič se ne spremeni. Nikoli.
April 17, 2010 at 16:31
@Sparkica: žal ni tako … na ta način bi pridobili naju, ne pa večine. Naklada rumenih medijev (Slovenske novice) in brezplačnikom raste, “broadsheet-om” pa upada in upada.
Objektivnost pa je mit. Nihče je ni zmožen. Jaz vsekakor ne. Popolna objektivnost ni nič drugega kot največja možna ravnodušnost, odostnost refleksije. Družbena realnost je stvar pogleda. In tu se z malce smisla da opaziti že razliko med Delom in Dnevnikom.
Nč, še vedno sm za papir. Internet ratuje medvedja usluga.
April 16, 2010 at 15:09
Mmmm, zdajle sem prav zavohala knjigo, ki jo bom zvečer prijela v roke. Skupaj s čajem, seveda 🙂
Telebajskasti komercialisti bi se že lahko počasi naučili, kako nekaj prodati, ne da bi pri tem z eno roko slačili hlače, da bi vse po vrsti nategnili. Tile naši revijalci (na splošno gledano) ne bodo kar umrli – sploh ne, če pomislimo, kako dolgo se je tiskanemu mediju uspelo obdržati. Res pa je, da bodo najbrž pocrkali nategovalci, takšni, ki bi za večjo naklado objavili gole slike lastne babice ali pisali o tem, kako je konec sveta, ker je kihnil nek vulkanec. Komercialisti naj najprej za ušesa svoje urednike in novinarje, da se ne bodo obnašali več kot mrhovinarji, zvodniki in pompozni cirkusantje, ampak bodo pisali objektivno, spet s kančkom etike in morale ter pustili bralcu, da si ustvari svoje mnenje. Ko bodo obvladali te stvari, bodo imeli enega bralca več. Mene. Do takrat bom le tu in tam naredila probing – prelistala revijo v trafiki, ni šans, da jo kupim (verjetno nisem edina). Ekola, krog sklenjen: od oglaševanja do zadnjega bizgeca (mene) na mamki Zemlji 🙂
April 8, 2010 at 13:12
Maš prav.
Škoda. Men osebno ni všeč, da se to dogaja. Pa ne sam s stališča oglaševanja, o tem si že vse razložu. Mene moti a) kredibilnost in b) filing.
Kredibilnost zaradi dejstva, ker si nevprašljive avtorje nekoč našel v tiskanem Dnevniku, novice o tej ali oni slečeni zvezdnici pa na 24ur.com. Sedaj ratuje ta meja mal zabrisana.Tut v dnevniku on line al pa le monde sm že prebral marsikatero cvetko. In kje je zato prihodnost “resnih medijev”? V plačljivih digitalnih. Večina uglednih časopisev že prihaja na plačljiv način poslovanja. Če je bla nekoč fraza, da je informacija zlato le fraza, zdj ratuje realnost.
Kar pa se filinga tiče – papirnata verzija, ki jo primeš v roko (pa nej bo to Le monde diplomatique al pa nek ZF roman), ti vlije nek poseben habitus, ki ti ga lcd ne more. Nikoli ne bo, pa nej bo iPAD še tako tanek in lahek in uporaben. Knjiga pač diši, po papirju, lesu, ma nek funky smell:). It s a process. Predpriprava, čaj, kava, kauč, ležalnik.