Z nekom sem pred dnevi govoril o tem, koliko več so vredni blogi, kjer ljudje pišemo o resničnih izkušnjah v primerjavi z onimi, kjer prodajamo meglo.
Sam sem se prepoznal v obeh vlogah, včasih celo v istih zapisih, kar je pač odvisno od bralca. Sam sem iz sveta oglaševanja pred slabimi tremi leti odšel ravno zaradi tega, ker nisem hotel več prodajati megle.
Pa saj takrat je nisem, vsaj nisem se tako počutil, čeprav sem mnogim kolegom očital prav to. Takšno iskreno prepričanje o svoji dotedanji vlogi v oglaševanju sem ohranil, vse dokler nisem postal podjetnik, torej sam (=z nekaj kolegi) s svojim (=in od vlagateljev in od banke in od dobaviteljev) denarjem v poslu, ki mi edini daje kruh (=eh, patetika) in sem od njega odvisen.
Od takrat naprej mi je šele postalo jasno, kako čuden poslovni model imajo agencije. Tudi sami smo se v toku dela za iTIVI soočili z nekaj agencijami in šele ko smo bili na ‘drugi’ strani, nam je postalo jasno, kako zelo smo še pred kratkim sami svojim naročnikom prodajali flance.
Drage agencije, pogosto imate čudovite kadre in z mnogimi od vas sem v krogu najboljših prijateljev, a prosim, prosim, ne me kot naročnika farbat z dvema besedama: 1. strategija in 2. partnerstvo.
1. strategija = megla. Ko mi prodajate strategijo, se vam tudi približno ne sanja kaj to je. Še zlasti se to vidi po tem, ko na vsak del svojega posla obesite to besedo. Kdo pa rabi strategije za komuniciranje, kreativo, medijski zakup, direktni marketing, segmentacijo, in še in še in še. Podjetjem je že generalno izjemno težko delati stvari strateško in eden od zadnjih, ki nam lahko o tem kaj pove ste vi. Če pa besedo strategija nalepite na čisto vsako banano, potem je strategija na koncu pač banana.
2. partnerstvo = nateg. Moj partner niste, to pa zato, ker sem bolj kot od vas odvisen od kupcev, zaposlenih, distribucije, dobaviteljev, lastnikov, bank in še koga. Če ste komu partner, ste medijem. In skupaj z mediji nas še toliko lažje nategujete.
Imajo pa agencije ravno v ljudeh, ki zanje delajo, svoj največji potencial. Če bi se le znali lastniki in vodilni v agencijah toliko preobrniti, da bi videli, da se naročnikov pač v nedogled ne da vleči za nos, potem bi na posel morebiti znali pogledati manj ‘strateško’ in manj ‘partnersko’. Ta ‘manj’ bi nato prinesel ‘več’ v obliki bolj neposrednega sodelovanja med agencijskimi in naročnikovimi ljudmi. Konkretno zame bi to pomenilo, da mi agencija da dostop do njenih kadrov pod normalnimi cenami, presežne zaslužke pa bi ji ponudil takrat, ko bi dosegli presežne rezultate. To, bi bilo zame tako strateško kot partnersko. Vse ostalo pa je megla.
November 12, 2008 at 13:43
@gregorg
hvala
November 12, 2008 at 13:10
Tole:
“Če zadeve štimajo, je seks strateška zadeva, ljubezen pa taktična, večinoma je pa obratno. Torej ves čas govorim, kako te ljubim, v bistvu te pa non stop nategujem.”
je pa nedvomno najboljši aforizem ever na temo marketinga in odnosov. RISPECT!
November 12, 2008 at 09:43
@Gregor
Aha, pa si me. No, v bistvu sem hotel ravno tak komentar. Od tu naprej komentar niti ni potreben. 😉
November 11, 2008 at 23:44
Ja, isto, ampak ravno obratno. Pri tebi je takrat, ko zadeve štimajo, ljubezen taktična zadevi. Pri meni je strateška. Seks ne more bit strateški. Že zaradi tega dejstva ne, ker se tam z napačno “glavo razmišlja”. 😉
November 11, 2008 at 13:43
@Gregor
Pa saj si prav povedal. Mislim, isto kot jaz.
November 11, 2008 at 13:10
Seks in nateg sta lahko precej različna pojma. 🙂
Kako je lahko seks strateška zadeva, če zadeve štimajo? Jaz bi rekel, da je ljubezen strateška zadeva, seks pa … operativna. Taktična je morda predigra. 🙂
November 6, 2008 at 21:50
hm, a lahko še kaj dodam? nič, vse si povedal 🙂
November 6, 2008 at 12:05
@sunshine
Ljudje praviloma ne vemo, kdaj prodajamo meglo.
@aleš
Obstaja resna dejavnost, ki se ukvarja z izbiranjem imen. S širšim imenom se ji reče brand consultancy, svetovno znani sta FutureBrand (logo MSN, ime Nespresso, redesign logo Intel), ter Interbrand (znan po lestvici znamk po vrednosti). Težava teh dejavnosti je, da jih ljudje ne razumejo, ker zahtevajo precej visoko izobražene, tako na strani naročnika, kot na strani ponudnika.
@StoryTeller
Delo osvobaja 🙂 Hja, lep napis, žal znan iz zelo žalostne zgodbe.
@Petra
Mar ni odnos med strategijo in taktiko kot seks in ljubezen.
Če zadeve štimajo, je seks strateška zadeva, ljubezen pa taktična, večinoma je pa obratno. Torej ves čas govorim, kako te ljubim, v bistvu te pa non stop nategujem.
November 5, 2008 at 22:52
Odličen in predvsem zelo odkrit in realen zapis. In btw, v zadnjem letu me je zloraba pojma “strategija” (pre)večkrat razjezila … ne samo s strani agencij (in celo čistih oblikovalcev!), ampak tudi managerjev.
November 3, 2008 at 22:28
Ja, nekaj resnice je v tem. Nekako je oglaševalski svet, sploh pa ta agencijski mikrokozmos pozabil na to, zakaj so pravzaprav tu. Namesto učinkovitih storitev s svojega področja nudi koktejl egotripovskih kolumne pišočih direktorjev, larpurlartističnih kreativcev, komunikacijskih, medijskih in drugih strategov, katerih koledar se giblje od enega festivala do drugega bobna. Na teh dogodkih pa na žalost zgolj na večernih žurih izkazujejo pripadnost stroki, za katero skorajda nihilistično verjamemo, da je še edina, ki jih razume. Verjetno imajo prav.
Na drugi strani imamo naročnike, ki za lastne potrebe po oglaševanju/komuniciranju potrebujejo strokovnjake. Take, za katere bodo lahko trdili, da so dober partner s pravo stategijo. In v tem komunikacijskem šumu tisti, ki so vmes, ponavadi ostanejo kake dve leti, nato pa pošljejo vse k vragu in gredo gojit paradižnike. Delo osvobaja.
November 3, 2008 at 20:37
Dober zapis. Ja, tudi sam imam take izkušnje z eno agencijo. Megla je bila v obliki izumljanja imena podjetja. Potem sem jih pa nekam poslal in ga izumil sam v krogu svoje družine. Smo imeli pač eno družinsko vihro možgano in prišparali ca. 1000€.
Pa še kaj bi se našlo. Pogumen zapis. Lep dan.
November 3, 2008 at 19:59
Čisto retorično vprašanje… Koliko podobnih zapisov meniš da bi moralo nastati, da bi dotične agencije zadevo morda vzele zares? 😉
Tudi jaz iz dna srca sovražim, ko mi ljudje v katerikoli situaciji poskušajo prodajati meglo. Če do mene pristopijo s takimi puhlicami, očitno verjamejo, da lahko obrodijo sadove. In če verjamejo, da take budalaštine lahko obrodijo sadove, več kot očitno podcenjujejo moj intelekt in to me vedno razkuri! 🙂