Kreativni procesi so en safr. Ja, safr. Njihov problem je, da se praviloma ne peljejo po standardni poti, kajti na standardnih poteh so le standardne rešitve.

Tipično se v teh procesih zgodijo tri faze. Vse tri so potrebne, če katera manjka, rezultat trpi. Prva je priprava. Zbiranje podatkov o problemski domeni. V oglaševanju se tej fazi reče brif in debrif. Gre za kup informacij, ki jih je potrebno spraviti skupaj v enovito in prepričljivo celoto.

Safr se začne nekje na poti iz prve v drugo fazo. V fazi priprave ugotoviš, da je problem bistveno bolj zaj**an, kot si si sprva predstavljal. Meni hecno je to, da me tu praktično vsakič čaka presenečenje. Ta presenečenja so različnih oblik. Včasih preprosto ne vem, ali že imam dovolj podatkov, da bi šel v drugo fazo. Drugič ugotovim, da je v ozadju naročnikovega brifa čisto druga zgodba, kot je bilo predstavljeno na prvi pogled. Tretjič ugotovim, da je na začetku obetavna zgodba izgubila tla pod nogami in da smo se znašli v neobvljadljivem kaosu, kjer je zadnja stvar, ki je potrebna, še en kreativni proces.

In potem, večinoma, le zlezemo v drugo fazo. Tu se v kotlino naših misli priplazi megla. Tipaš in tipaš naokoli, se zaletavaš v drog tu, vogal tam, se spotakneš, a celote preprosto ne zagledaš. Pih, v bistvu je najlepše, a ne nujno najbolj kreativno takrat, ko to meglo spustiš sam, kot žrtve procesa pa so vsi tisti, ki te spremljajo, oziroma jih na svoj splav meduze povabim v prvi fazi. O tej kreativni disrupciji, alias kognitivni disonanci sem že govoril, tule,  a to kar želim povedati danes je skromna a resnična opazka, da se včasih kot žrtev megle znajdem tudi sam. In da. Tu sem. Prav zdaj blodim po eni taki župasti župi od megle. In potem si pišem takele poste, deloma tudi zato, da se malo bodrim in reflektiram situacijo.

Se pa, če Bog da, megla v določenem trenutku razkadi. Takorekoč sama od sebe. Kar je fascinantno. Od stiskanja v agoniji safrja do katarze uvida lahko traja od nekaj dni, pa časih tudi do več mesecev. Večji kot je projekt, dalj časa se utapljam. A ko pride sonček, je čudovito. In zato tako rad delam tovrstne projekte.

Tretja faza je izvedba zamišljenega. Ta faza dejansko zahteva največjo stopnjo izvršnosti. Je stvar discipline in vztrajnosti. Srečo imam, da se moje delo pogosto konča s poročilom in da ne rabim nadaljevati, vseeno pa mora biti tudi to poročilo skrbno in podrobno pripravljeno. Pričakujem pa tudi, da bom v prihodnje vse bolj vezan na izvedbe in manj na prvi dve fazi. Kajti sadeži dela se pojavijo šele v tej zadnji fazi.