Zadnjič sem imel zanimivo diskusijo z Gregorjem K, kjer sva se za šalo lotila obravnave ljudi. Kakšni, da so. Hmm. Svojo tezo sem gradil iz predpostavke, da smo gruče molekul, ki naj bi jih bilo za 2 na 72 potenco. On je temu sprva ostro nasprotoval, češ, ne moreš gledati na ljudi, kot na kup materije, potem pa so se mnenja le nekoliko zbližala.

Sam pogosto namerno, preprosto zaradi kakovosti razmisleka uporabljam ekstremne premise. Torej, če se lotevam projekta, pred samim načrtovanjem, oziroma med njim, skoraj vedno pridem do miselne vaje, ki vključuje ekstreme. Kaj bi se zgodilo, če v tem in tem primeru ne bi imel le toliko in toliko sredstev, ampak bi imel n-krat več. Kaj če bi znal leteti že z močjo svojih mišic, ta sivih. Kaj če bi znali prvošolci slikati bolje kot da Vinci. Kaj če bi bi lahko na Luno vtetoviral kakšen fleten napis. In tako naprej, seveda vsaj približno v kontekstu.

Iz tega izvira tudi ta ideja, da smo mogoče le kompleksno zložen kup molekul. Ja, kaj pa duša, duh, zavedanje, ter vse ostalo, česar smo ljudje sposobni? Tu se ustavim in se zamislim. Pa smo res nad onim bogim kamnom na robu ceste? Pa smo res več kot prah?

Zadnji vprašanji sta namenoma napisano zviška. Morda bi se pa moral vprašati: ali se prah zaveda, je čuteč, ali je živ? Od zunaj nič od tega, a nižje, tam nekje na nivoju molekul, pa se začne zapletati. Ples molekul, atomov, jeder in kvarkov je divji in nižje kot greš, bolj noro postaja. Akcija je tako ekstremna, da je o kakšnem pomanjkanju življenja zelo težko govoriti. Kaj pa če je to gibanje ples življenja in je življenje le struktura, ki osnovno gibanje  v tej prvinski obliki spusti z ato, femto, piko, nano, mikro in mili nivoja na mega, giga, tera, heksa itn nivo? Kaj če naši definiciji življenja ustreza materija, ki pač zna plesati? Kaj če podobno kot žive ljudi označimo tiste, ki znajo kljub rasti ohraniti otroško igrivost in jih ne zvije silna gravitacija vsakdana?

Joj, joj, joj, kaj pa kvasiš, teslo. Jok, ni res. Če vas zanima več o tem, zakaj življenje še zdaleč ni linearno, torej formulaično predvidljivo in je imel prav Hundertwasser, kot je rekel, da ravna linija človeka naredi bolanega in zakaj premočrtnost ni zanimiva, potem si preberite knjigo Andreja Detele, Magnetni vozli. Zame genij. Večinoma nerazumljen, ne pa nerazumljiv. Pri njem mi je najbolj všeč to, da ni šarlatan. Vse kar dela izhaja iz pravih fizikalnih enačb, ki jih ne krši, ampak jih reši na boljši, lepši način. Njegovi elektromagnetni tokovi plešejo ples življenja.

Namesto, da bi objemal drevesa, kar mogoče tudi počne, ga ne poznam, je soustanovil firmo Elaphe, ki za novoprihajaoče električne avtomobile prihodnosti razvija t.i. direct drive motorje, to so motorji, ki so vgrajeni v kolo in s tem konstrukcijo vozila razbremenijo menjalnika, zavor, volanskega sklopa in kupa ostalih mehanskih omejitev. Elaphe je potencialno slovenska Nokia prihodnosti. Če jim rata. Če pa jim ne rata, pa ostajajo ljudje. Ki plešejo. Mi vsi plešemo.