Naslov na mojih od nočnega dežja premočenih današnjih Financah se danes bere “Zlato gre dol“. Spar pravkar promovira svojo akcijo “Osvojite zlato“, v kateri lahko osvojite kilogram čistega zlata. Za zlatimi medaljami se prav v teh dneh podijo športniki na drugi strani Velikega zidu.

Zlato pa že dolgo ni več tisto, kar je bilo nekoč. Kilogram zlata je bil nekoč nedosegljiv veliki večini ljudi, danes pa še zdaleč ne, saj stane le, tam nekje, 20.000 €. Mnogo je materialov, ki stanejo veliko, veliko več. A v tem sploh ni več poanta. Z velikimi koraki smo namreč zakorakali v dobo, kjer biti stanejo več kot atomi. Popolnoma banalen primer je recimo ta, da je kilogram papirnatih bankovcev za 500 € vreden cca 600.000 €. Heh, na čeku ki tehta manj kot en gram je lahko zapisana vsota, ki je še večja. Ali pa na borzi, kjer je nek zapis o lastništvu delnic v bazi podatkov na KDD brez težav vreden milijarde, čeprav zapis sam na sebi brez vsake teže.

Pa ostanimo raje pri zlatu. Zlato ima v družbi kljub očitno vse lažji dosegljivosti še vedno veliko emocionalno vrednost. Sam se ob besedi zlato pogosto spomnim na moje malo jezikovno raziskovanje, ki sem se ga včasih šel za zabavo.

Besedica zlato je po korenu besede zelo blizu korenu besede zlo, oziroma ne-dobro, mogoče tudi slabo. Zanimivo mi je to, da taisti material v germanskih jezikih opisuje beseda, ki je po korenu presneto blizu besedi za dobro. Gold – good, gut. Beseda dobro pa je v germanskih jezikih tudi zelo blizu besedi za Boga, torej God ali Gott. A glej ga zlomka, mi pa rečemo Bog. Kot ubog. Ne pa recimo Dober. Še več, mi smo Slovani, oziroma Slavi, oziroma Schiavi, oziroma, ojoj, sužnji. Očitno zlato v zgodovini ni bilo ravno v posesti nas, Slovanov. Zapisanega ne jemljem toliko resno, da bi se zato sekiral, nasprotno, mi je v zabavo in kratek čas.

Zlato ima pri meni še eno drugo konotacijo, ki me še bolj zabava. Zlati rez. Ki si glede na svoj status pri meni itak zasluži poseben zapis na tem blogu. Pa vseeno snikpik kar tule. Zlati rez je, menda, najlepše odmerjeno razmerje v naravi, pa tudi v umetninah in drugih stvaritvah. Zlati rez je točno na meji med preveč in premalo, med pregosto in preredko, tekorekoč med redom in kaosom. In največ ga je najti prav v živem svetu, čeprav ga je v neživem tudi veliko.

Ob zlatem rezu se v meni pojavlja vprašanje, zakaj ga je toliko vsepovsod in zakaj so nam objekti, v katerih se pojavlja še posebej všeč. In na to ne morem drugače, kot da si odgovorim, da nam je všeč zato, ker je skladen z nami. Ko gledamo v oči zlati rez, gledamo sebe. Ker so možgani stroj za prepoznavo vzorcev in so, vsaj po meni všečni razlagi, ki ima tudi nekaj zanimivih dokazov, sami polni zlatih rezov, jim še posebej ustreza, ko prepoznajo vzorec, ki je njim samim podoben. Ta samoreferečnost ima najbrž tudi realno osnovo v najnižjih energijskih stanjih sistemov, katere posledica je fraktalna struktura sveta, v katero je kot pečat vtisnjen vzorec, ki se nato pojavlja spet in spet in spet. To je zlati rez.