Minuli petek sem si v mariborskem SNG ogledal avtorsko delo “La Callas”. Gre za operno-plesno-gledališko-dokumentarno delo o življenju in liku Marie Callas. Projekt je kot avtorica podpisala Valentina Turcu, sicer baletna plesalka v isti ustanovi.

Meni je veliko bolj padla v oči druga oseba, ki je v gledališkem listu zapisana kot umetniška svetovalka. Gre za Violeto Zgonik, ki jo po njenih stvaritvah v minulem desetletju poznamo praktično vsi Slovenci, kdor pa je vsaj približno povohal svet oglaševanja, pa jo je v trenutku povezal z nekoč hišno agencijo našega največjega mobilnega operaterja.

Ko je Violeta pred prihodom Simobila na trg opustila nekdanji barviti slog Mobitelovega oglaševanja in se za nekaj let zavila v črno-belo-rdečo kampanjo slehernikov, mi, priznam, ni bilo nič jasno. Dolgo časa sem potreboval, da sem dojel, kaj se je gospa pravzaprav šla.

Danes ni dvoma, da je oglaševanje Mobitela v tistem času zelo pravilno odražalo osebnost ustvarjalcev, ki se je kot miselni in bivanjski vzorec uspešno prenašala na celotno podjetje, od tam naprej pa tudi na stranke. Oglaševanje Mobitela v tistem času je odražalo izjemno samozavest. Oglaševanje v bistvu ni bilo namenjeno nam uporabnikom, ampak njim, zaposlenim v družbi. Govorilo jim je, da so lahko nekaj več. Da lahko v tej družbi vsak, tak kot je, postane uspešen. Človek s plakata.

Slišal sem zgodbo, da je Anton Majzelj, iz Mobitela naredil valilnico vrhunskega kadra, ki ga je v kasnejših letih tudi že zelo uspešno prodajal vodilnim svetovnim telekomunikacijskim podjetjem. Mobitel je bil svojstven. Del te svojstvenosti je bila zagotovo tudi Violeta.

Pustimo zgodbo Mobitela, da se odvali naprej dol po hribu, če se že pač kotali in se raje posvetimo začetni zgodbi.

Predstava La Callas me je očarala. Valentine Turcu ne poznam, a zame to pač ni bila njena predstava. To je bila predstava ge. Zgonik. Fascinantnost lika Marie Callas, ki naj bi bila osrednja zgodba, se je odmaknila izjemni formi, ki je tu postala vsebina. Brezhibne in skrajno elegantne ženske večerne obleke, prečiščena a impozantna scenografija, prefinjena koreografija, prepričljivo petje, vse to me je spravilo do roba, čezenj pa me je potisnila arija Cvetlični duet, iz opere Lakme, ter defile desetih Marij, katerih gibanje na prej opisani kulisi je preseglo to, kar je nekoč odražal Mobitel. Samozavest.

Violeta, šele zdaj mi je jasno.