Na iTIVIju se pri svojem delu zelo radi držimo Paretovega načela. Slednje pravi, da z 20% truda dosežeš 80% učinka. To obenem pomeni, da pazimo, kako si določamo delo. Naš cilj namreč ni delo, ampak delo z rezultati.

Površno gledano pri nabavi filmov za našo knjižnico tega ne počnemo. Kupujemo namreč vse, kar je na voljo na trgu, pa tudi trudimo se širiti ponudbo in to večinoma na tistih koncih, kjer ni največjega povpraševanja. Lahko bi počeli tako, kot to počnejo drugi in bi ignorirali vso ponudbo izven toka uspešnic, s tem bi prihranili precej denarja, ki bi ga vložili v marketing in s tem v nadomestitev tistih nekaj uporabnikov, ki k nam niso prišli zaradi holivuda. Lep primer navaja PaucStadt v svojem zapisu tule, ko citira svojega lokalnega videotekarja v kontekstu nenabav nekomercialnih naslovov – “Kaj mi bo ta film, če ga bo vzelo le par uporabnikov.“

Pa ne gledamo tako. Širina filmskega izbora je naša konkurenčna prednost, ena izmed. To je približno tako, kot v najboljših restavracijah. Pozor, tu ne mislim na najdražje, nobel in omikane lokale, ampak imam v mislih tiste gostilne, ki slovijo po odlični standardni ponudbi, le to pa ves čas dopolnjujejo z inovacijami, eksperimenti, novostmi.

Dobra stara gostilna, s ščepcem najbolj odbite ponudbe

Zadnjič je Sršen v Nedelu pisal o eni takšni v Prekmurju, a se ravno ne spomnim imena (Rajh?). Govoril je o največjih dunajskih zrezkih, obenem pa v isti restavraciji nudijo tudi gurmanske specialitete na najvišji ravni. Na najvišji ravni izvzemši seveda to, da tja ljudje hodijo tudi na “navadno” hrano.

Tak je tudi iTIVI, oziroma bo vedno bolj tak. Trenutno imamo cca 4.500 naslovov in med najbolj izposojanimi jih je manj kot 500, a izposoja se več kot 95% vsega, kar imamo. Razlika je v frekvenci teh izposoj, kar pa ne pomeni, da so manj izposojani filmi neprofitabilni. Še več, manj izposojani filmi so lahko neodkriti biseri v naši ponudbi. Če si kdo izmed vas želi ogledati dva taka popolnoma spregledana filma, potem priporočam ogled tegale in tegale. Če to storite zaradi tega zapisa, pa lepo prosim za javen komentar videnega. Enkrat v prihodnosti, ko vam rata ogled.

Zdaj pa naprej. 4.500 ne za nas popolnoma nesprejemljiva cifra. Hočemo 20.000!

Nemogoče kajne!?

Tako pravijo vsi, razen če kršimo pravila. No, pa jih ne bomo, ker se gremo resen posel, razen če kdo smatra, da je kršenje pravil to, da si izmišljuješ nove načine za doseganje zastavljenih ciljev. Pa poglejmo.

Trije načini za širitev števila naslovov

Film se danes v Sloveniji na DVDju lahko izda na 2 načina, uporablja pa se samo 1. Uporablja se namreč način prave izdaje, pri čemer distributer film prevzame, zanj plača licenčnino, ga podnaslovi, opremi s podnapisi, menuji, natisne in izda. Minimalno, hja tega ne vem točno, ampak se mi iz kalkulacij zdi, da pod 300 kopijami težko prideš skozi. Kakorkoli, meja je 300.

Drugi način je, da film=DVD kupiš v tujini in ga pripelješ v Slovenijo. Ha! Pa ga imamo, boste rekli, to je kršenje avtorskih pravic.

Ni! Zato ker ta način dopuščajo tudi največji studii. Ne vsi, a ugotovili smo, da eden od največjih zahteva, da za posamezen film distributer lahko film=DVD tudi samo uvozi, kot bi uvozil plenice, le da mora zagotoviti minimalno odkupno količino, ki pa je precej precej pod 100. Točne cifre ne bom dal, da ne bo kje kakšnih zamer. In zakaj nihče ne uporablja tega? Zato ker v Sloveniji doslej ni bilo kupca, ki bi to zahteval, distributerji pa se na to niso sami spomnili, saj tudi vedo, da videotekarji, kot tisti citirani zgoraj, nočejo kupovati ‘artshita’.

Še več. To ni edini način za uvoz majhnega števila kopij iz tujine. Tu vstopi banderola, ki jo je zakon vpeljal 1994, ter nato iz istega zakona izgnal pol leta kasneje. Banderola je orodje, s katerim bi Slovenci zelo hitro prišli do 20.000 naslovov in več, ob tem bi se polnila slovenska državna blagajna, vprašanje pa je, kako bi bila všeč distributerjem. Morda, res le morda, je banderola iz zakona izginila zato, ker je šla v nos distributerjem in so izbris zlobirali. Ne vem, samo namigujem, pa naj me kdo ustavi v tem namigovanju.

Banderola je nalepka, ki jo izdaja državni organ, namenjena pa je temu, da se s plačilom banderole vsak videonosilec, ki je plačan v tujini in uvožen v Slovenijo lahko uvrsti v izposojo. Tak sistem deluje v Italiji in na Nizozemskem, verjetno pa še kje drugje. Očitno se država tam zaveda, da mora biti filmsko gradivo iz celega sveta n voljo njenim državljanom, saj gre za svetovno kulturno dediščino, enako kot velja za knjige. Hej, celo tam obstaja nekaj, čemur bi lahko rekli banderola, imenuje pa se knjižnično nadomestilo. Banderole v zakonu ni, bila pa je in morebiti bi kazalo vzpostaviti iniciativo za to, da do nje zopet pride.

In zgodbe širitve filmske knjižnice z banderolo še ni konec. Najboljši sistem za videoizposojo in za pravice v zvezi z njim imajo tam, kjer je področje avtorskih pravic najbolj vroče ščiteno – v ZDA. Tam velja t.i. First Proprietor’s Act, ki preprosto določa, da se vse filme legalno kupljene v trgovinah lahko izposoja. Enostavno.

In kaj bi imeli od tega vsi mi? Vsak bi imel kaj zase. Ljubitelji animejev (z nekaj njimi se dobimo danes na kavi :-)) bi si lahko ogledali več animejev, ljubitelji art filmov bi videli več art filmov, ljubitelji azijskih filmov bi videli več azijskih filmov, ljubitelji turških več turških, ljubitelji črnobelih več črnobelih, ljubitelji b-filmov več b-filmov, … Verjetno hitro postane jasno, kam pes taco moli. Bogatenje filmskega okusa vseh nas je iTIVIju blizu, zelo blizu.

In še to. A gremo zaradi vse te množice naslovov stran od komercialno najbolj zanimivih. Niti slučajno. A zgolj dunajski zrezki so premalo. Imajo jih namreč v vsaki gostilni.