Heh, tole bo z drugega konca, kot si moji dragi, pardon, najprej drage bralke, zdaj pa ja, cenjeni bralci, mislite.

Začel bom znotraj, za začetek ne v marketingu. Res znotraj, tam, kjer smo redko. V telesu. Ups, saj včasih je pa tam prav fino bit, sploh če ni tvoje telo, kajne 😉 Nisem mislil na to smer, gremo drugam.

Interno komuniciranje je ključ do, heh, delovanja telesa. V osnovi obstajajo trije interni sistemi komuniciranja. Prvi je, živčni, kako očitno. Drugi je, to še veste, hormonski. Tretji je, kaj pa tole(?), imunski.

Ok. Votsjorpojnt?

Poglejmo si, kako delujejo.

Za vse velja princip povratne zanke. Nekje v komunikacijski mreži, vseeno ali živčni, hormonski ali imunski, se nekaj zgodi. Sledi reakcija. Reakciji sledi sprememba odziva. Spremembi odziva sledi nova reakcija. In tako vse do umiritve, ali včasih do hude eskalacije, vsekakor pa v vsakem primeru sistem po koncu delovanja povratne zanke ni več tak, kot je bil prej.

Konkreten primer. Alergija. Pride en tak bogi cvetni prahec, nič hudega hoteči, po zraku potujoči, lepo dišeči, prahec. S vleže na sluznico, imunski sistem pa reče, PREPLAH. In začne šopati histamin. In šopa in šopa in šopa, nikjer pa ni kontra-agenta, ki bi rekel LAŽNI ALARM. Kar sledi je seveda alergija na cvetni prah, kihanje, srbenje, vneta sluznica, očki velikosti čajnih skodelic in podobno neugodje. BTW, lani prvič v odraslem življenju nisem imel te alergije, bodisi zaradi srečanja z eno gospo, ki zdravi z magneti, čeprav sva se samo pogovarjala, ali pa zaradi rednega obiskovanja savne, ki sem ga začel prakticirati pred dobrim letom.

Ok. Votsjorpojnt? Drugič.

Ti trije sistemi komuniciranja so bodisi uglašeni, ali pa so razglašeni. Harmonija ali disharmonija, mogoče celo kakofonija, da ne opisujem razsutega stanja telesa in duha, ki ga včasih občutimo, še s tršimi besedami. Jasno, vleče nas v to, da bi želeli delovati harmonično, ker nam pašejo endorfini sreče, ki se ob tem sproščajo. Ampak zakaj to ne more trajati? Zakaj endorfini popustijo? Zakaj ni celo življenje en sam ugriz v čokolado? Zakaj ni ena sama zmaga? Zakaj ni življenje en sam orgazem?

Ok. Votsj… ja, saj razumem.

Zdaj pa na marketing. Pustimo željo po preživetju podjetij, tekmovanje na trgu, bogatenje in podobne periferne zadeve. Dajmo zadevo pogledat z vidika komuniciranja, predvsem z vidika komunikacijskih mrež. V telesu očitno med seboj komunicirajo organi, oziroma tkiva, oziroma celice, oziroma vse znotraj celic, fak, vse komunicira. Cilj je harmonično delovanje. Ker nam ugaja. Ker je (avtor se preteguje na stolu), ahhh, ja 😉

Kdo komunicira v marketingu? Pa, najbrž je dobra začetna entiteta kar podjetje? Ampak kdo je podjetje? Pah, zaposleni, kajneda! Pa kupci deloma tudi, kajneda! Pa lastniki, kajneda! Pa dob.. saj veste. Deležnikov je veliko. Interno komuniciranje v marketingu je pomembno. Ker je del zgodbe. Dobre zgodbe so interno harmonične, so uglašene same s seboj.

No, da ne razpredam naprej. Interno komuniciranje so odlično zagrabili v Simobilu, kjer sem bil včeraj zaradi nove akcije ene od mojih omiljenih firm, za katere delam, več izveste 10.5.

Tam sem videl – vidro. Luter ji je ime.

Luštna vidra, ne?

Ok. Votsjorpojnt? Četrtič.

No, tule je point.

In tule.

Na Simobilu so v torek imeli dan za družine zaposlenih. Očkati in mamice zaposlenih so pripeljali svoje malčke, predstavili so jim svoje delovno mesto, svoje sodelavce, vse skupaj pa so naredili na zabaven, prijazen in celo ekološki način. Vidra baje živi le v čistih vodah, Luter pa je latinsko za vidro. Si lahko mislimo, kako ponosni na svoje podjetje so zaposleni na Simobilu? Kako veseli so lahko tega, da podjetje misli tudi nanje in na njihovo življenje izven podjetja? Bravo Simobil!

Eto. To je to.