Tri kamnoseke so vprašali, zakaj delajo.

Prvi je rekel, da dela za preživetje.

Drugi je bil bolj ambiciozen in je povedal, da hoče postati najboljši kamnosek v mestu.

Tretji je odvrnil, da gradi katedralo.

Želim seveda govoriti o motivaciji. Na kratko.

Prvi kamnosek dela zato, da dobi denar. Fair enough. Večina nas je takšnih kamnosekov. Življenje nam daje to, kar od njega pričakujemo, čeprav s tem nismo preveč zadovoljni. V resnici niti ne vemo, kaj pričakujemo od življenja, zato pa je tako. Če si priznamo, bi rajši kot v službo zjutraj zavili na izlet.

Drugi kamnosek je tekmovalno naravnan. Je ambiciozen. Išče zunanjo potrditev svojega dela. Prisega na darvinizem v človeških odnosih, priznava samo prvo mesto, vse ostalo je poraz. Prepričan je, da sam sodi med zmagovalce, ter da so skoraj vsi okoli njega izgube. Seveda ga je v malih možganih najbolj strah tega, da je v resnici tudi sam izguba. Žalostno je, da tekmovalni kamnosek svoj obstoj vzdržuje z ustrahovanjem manj sposobnih, da slednji niti ne poskusijo tekmovati. Ko je na vrhu, je aroganten in napihnjen, saj je najboljši.

Tretji kamnosek ima poslanstvo. Katedrale se je nekoč zidalo po več sto let. Prvi graditelji so vedeli, da katedrale še zdaleč ne bodo dokončali, pa so jih vseeno zidali s srcem. Nekoč sem slišal nekoga razpravljati o tem, zakaj kamnosek na katedrali tudi v nevidnih koncih objekta izkleše vsak še tako majhen detajl, ko pa tega itak ne bo nihče nikoli nikdar videl. V tem je point. Ne dela zaradi drugih, ampak zaradi sebe in svojega višjega cilja, pa najsi bo to katedrala, ali najboljša filmska zabava na domu.