Tale zgodba je kot spužva, kjerkoli vstopiš vanjo, za vsakim prekatom je nov prekat in za njim nov in nov in nov, ad infinitum, zato se nikjer ne konča. A jo stisneš in voda priteče ven. V tej zgodbi je voda vino.

Za začetek povem, da se dogaja v Veroni in da sta si lingvistično B in V zelo sorodna fonema, kar pomeni, da je Verona lahko tudi Berona, oziroma je za Italijo Verona to, kar je za Švico Bern, za Nemčijo Berlin in za Češko Brno. Torej Medanovo. Kaj ima to z Julijo, še ne vem, a ko izvem, povem Romeu. Morda ima kakšno zvezo z brnečim bronom, a bolj kot opozorilo, saj ljubezen tu vseeno je. Ker če je ni, se skrivnost zakrije, resnica dol potegne žaluzije, svet pa žaluje.

Sejem Vinitaly je presenetil, pozitivno, čeprav morda niti ne sejem, bolj ljudje in drugi ljudje. Dokončno mi je namreč postalo jasno, da so vina kot ljudje in najpogosteje so odraz lastnika. Vina so kot otroci. Vina so kot ženske. Vina so kot jaz. Vino teče in govori. Resnico. Lagati ne zna. Na sejmu sem v kozarcih srečal Jožeta, Pepco, Nino, Evo, Matejo, Mojco in številne druge.

V mojem vinsko-nepravovernem slovarju sem jih opisoval kot serpentinasta, gola, skrivnostna, zaprta, zaščitena, kitajsko-hranska, žlahtna, iskrena, cvetačna, breskvasta, jantarna, jagodna, limonasta, maščobno-topljiva, čarobna, marelična, trmasta, odločna, korpulentna, slečena, vabljiva, pofu*ljiva, prazna, neumna, bistra, nepremagljiva, … Ob strokovni spremljavi prijatelja Bufa, se je moj slovar vsaj deloma uredil, a divjina jezika, še bolj pa misli, je ostala.

Hoja med tisočerimi stojnicami je bila kot nekakšna epizodna odisejada. Ob vseh teh kontrastih, ki so jih vina in njihovi pridelovalci slikali v meni, sem začel razumeti, zakaj so vina umetniške stvaritve in zakaj najbolj občudovanja vredne umetnine ustvarjajo najbolj fascinantni ljudje. In na sejmu sva jih več našla pri majhnih pridelovalcih, veliki so jedra svojih zgodb skrili za debel plašč marketinga.

Največja zgodba se nama je zapisala na koncu, kot po pravilu, pa seveda zadeve obračam na glavo, zato o Rubbii že tule. Rubbia je grad na italijanskem Krasu, ki ga je oče Venceslav svoji hčeri Nataši kupil pred 10 leti. Grad! Nataša je odkritosrčna, entuziastična, a tudi izjemno umirjena gospa, ki letos pričakuje svojega prvega potomca. Ponos kar žari iz njenih oči. Oče ima mednarodno trgovsko podjetje, ki deluje na trgih od Kazahstana do zahodne Evrope. Izjemen, narodno zaveden in tudi umirjen. Zgodba gradu Rubbia je ta, da je na njem pred pol tisočletja dva tedna bival eden največjih Slovencev. In po njem se imenuje tudi eno izmed najboljših vin na sejmu, ter edino belo, ki sem ga pokusil, sicer sem bil strogo rdeč. Govorim o Trubarju. Dejstvo, da je gospod Venceslav doniral za spomenik velikanu v Opčinah je že kičasto, kot bi temu rekel prijatelj Jaka. Od te družine se bomo še vsi učili. Vsi.

Naravnost izjemno je dejstvo, da sva na skupni stojnici z Rubbio srečala tudi fanta, ki sem mu spustil najhujšo kritiko na celem sejmu. Diego je zelo prijeten, odprt in tudi strokoven vinogradnik, z italijanske strani Brd, oziroma s Colia, kakor se tem gričem reče čez mejo. Diegova klet nosi čudovito ime, ki spominja na nadimek ene najbolj fletnih deklin v naših krajih, med drugim zveste bralke tega bloga. Ime je La Rajade, kar v furlanščini pomeni sončni žarki. Ponudil nama je bela in rdeča vina in Bufu sta bili prvi dve okušani vini všeč, sam pa sem se belih, jasno, vzdržal. Čakal sem na merlot. Po okušanju sem Diegu rekel, da mi njegov Merlot ni všeč, in sončni žarki so za hip ugasnili, a so se kmalu vrnili in pokazali svoj prijetni žar. Resnica boli, a prečisti, ponudi ti roko in te dvigne. Če to želiš. Če se proti njej boriš, se zagreniš. Diego je en fejst možakar.

Brda so kraj, kjer brni pozitivnost, veselje in šarm. Nalezljivi so Stojan, Uroš, Aljoša, Tomaž, Edbin in drugi. Nalezljiva so njihova vina, ki jih pozna vsa Slovenija. Zgoraj našteti so znani po priimkih in sicer Ščurek, Jakončič, Prinčič, Erzetič. Take družbe, kot je njihova, si lahko vsakdo le poželi. Njihova odprtost, preprostost in zafrkljivost so lastnosti, ki vabijo v raj. Skoraj neverjetno, hkrati pa najbolj normalno je to, da smo na večerji pili – pivo. Veliko piva. Brici ljubijo svoja vina, kot svoje ženske, a se drugih tudi ne branijo, nasprotno, vase srkajo življenje, kot bi Soča ne tekla v Jadran, ampak bi Jadran tekel v Trento. Brici bodo šli daleč daleč, da bi le ostali v Brdih.

Brdom zelo sorodna zgodba, a ta globalnega formata, je Toskana. Chianti kliče. Kikirika. Rocca delle Macie je hiša, ki jo je med ustvarjanjem ultrazabavnih Bud Spencerjev in Terence Hillov kot vikend hobi, ja hobi, ustvaril Italo Zingarelli, njegov sin Sergio pa je firmo utrdil med vodilnimi svetovnimi proizvajalci. Dobrodošlico na stojnici sta nama izrekla Francesco in očarljiva Valeria. Ko bomo z vinom začeli služiti, bo ena prvih pogodb nosila njihovo ime. Ob tem bomo srečali Sergia, s katerim bova odšla na tek po Toskanskih gričih in če mu bomo všeč, ga morda dobimo še v Medano, kjer je doma slovenska toskana.

Mimogrede, chianti je dobil izrazit globalni prodajni pospešek ob Hopkinsovem nagnusnem jagenčkastem namigu, da je ni večje gurmanske slasti, kot je človeška ličnica s chiantijem. Govorim seveda o filmu z najbolj znanim ljudožercem današnjega časa. Tega še Valeria ni vedela.

Kot tudi naš degustator v Villi Rinaldi ni vedel, da so njegove peninske steklenice iz Rogaške in še huje, ni vedel, da je Piranesi, kot največji italijanski umetnik 19. stoletja dokazal, da so Etruščani skupaj z Egipčani zasejali starogrško kulturo. Ko bi le vedeli, od kod kultura Etruščanom … Sam sumim, da vem, pa ne povem, ker bi kdo rekel, da sem nor. Aja, to sem itak že slišal. Ok, Etruščani so poznali Venete, slednji pa so na počitnice hodili, eh, kam, kam, k nam.

Zanimivo, zakaj zmaga Italije, če pa je očitno, da smo zmagovalci mi. Tu ne mislim na Slovence, ampak mi. Torej mi, ki se poistovetimo s tem, kar nam je dano. Pa bodisi smo Italijani, Slovenci, Madžari, ali pa še kdo. No, kdorkoli.

In za konec še o ženskah. Uroš Ščurek (sicer škržat, škarabej ali murn in nikakor ne nagnusni smrdljivi in pod nogami razpočljivi bljak) mi je zaupal, da so najlepše hostese na turističnem sejmu v Milanu. Ok, ja, ampak moja izkušnja je, da so celostno najlepše ženske čisto blizu mestom, kjer se nahaja tudi kup vizualno čudovitih deklin mamljivih oblin. A najlepše ženske so še lepše, neskončno lepše. Najlepše ženske ti podarijo vesolje, celo vesolje. In ko ti ga podarijo, jim vesolje podariš tudi ti. In kar se zgodi, je največji čudež vesolja. Rodi se novo, vesolje. Imenuje se Maks. Ula. Lahko pa tudi Leonard.