Lewis Thomas je povedal naslednje o mravljah:

Mravlje so nam ljudem tako podobne, da je to že kar sramotno. Pridelujejo gobe, vzrejajo listne uši kot živino, se z vojskami podajajo v vojne, uporabljajo kemične strupe za zastraševanje in vznemirjanje sovražnikov, zasužnjijo druge mravlje, izkoriščajo delo mladičev, hkrati pa neprestano komunicirajo. Počnejo praktično vse kot mi, razen gledanja televizije.

Nad mravljami sem bil v zadnjem tednu fasciniran tudi ob tem posnetku:

Posnetek govori o tem, da so mravlje en tak superorganizem, ki presneto dobro ve, kaj se mu dogaja.

Če navedem še zadnjo stvar in sicer to, da ima sicer vsaka mravlja 0,3 mg težke možgane, celotna kolonija pa nabere za cca 1,5 km skupne možganske mase, kolikor tehtajo tudi eni človeški, potem sem najbrž navedel dovolj za naslednje vprašanje:

Smo res edina inteligentna bitja na svetu?

Moj odgovor je na dlani in se mu reče: NE! Še več, moj odgovor je, da še zdaleč ne govorimo le o bitjih. To je tudi točka, ki zahteva zelo natančno definicijo uporabnosti besede inteligenca. Klasično pojmovanje inteligence pravi, da smo ljudje inteligentni, živali pa vodijo instinkti. Pa vendar, kaj nas prepriča v to, da tudi nas ne vodijo le instinkti? Kako vemo, da inteligenca ni naša lastna samoprevara, ali še huje, da to ni prevara nekoga nad nami?

Ja, jezik je tu ključen. Če ne bi bil, se lahko takoj proglasim za brezumno bitje. Prvič tega stavka ne morete dokazati, če ne privzamete enake pozicije, drugič je pa itak vseeno. Nastavil sem vam pač le še eno od oblik Zenovega paradoxa, ki je morda najbolj znan v obliki Krečanovega stavka: “Jaz sem lažnivec.”

Pred časom sem kolegici ponudil enega svojih nadimkov iz preteklosti. Eco-phi-zen. To sem jaz. V današnjem zapisu so bili prisotni vsi trije, z nekaj več poudarka na prvem in zadnjem. O phiju pa kdaj drugič. Aja in še nekaj, inteligence ni še nihče dobro definiral. Zakaj bi jo potem jaz?