Kolegica Marija, ki sem jo spoznal pred tremi leti, slabo leto nazaj pa me je prosila za to, da bi pri mojem naročniku pomagali sponzorirati Tino Maze, je ena “amazing” gospa.

Srečal sem jo včeraj na podjetniškem Stand Upu. Kar mi je povedala včeraj, me je zopet presenetilo, čeprav sem se nekako že naučil, da me pri njej nič ne sme presenetiti.

Povedala mi je, da dela kot brand managerka za Toshibo. Na vprašanje, kako je dosegla to pozicijo, mi je rekla, da je šla na Toshibo. Na Japonsko. In tam čakala v lobbyju na globalnega marketing direktorja. Po 14 (štirinajstih!) dneh čakanja je dobila pogovor z vice-presidentom. Bila je opozorjena, da jo ena napačna poteza, en napačen mig, ena napačna grimasa vrže ven. Ni naredila napake. Čez dve uri je imela pogodbo.

Da naj stori tako, to s čakanjem, ji je svetoval – ta da, ta da, ta da – Sir Richard Branson. Prestavil ji ga je njen dobri prijatelj Michael. Ki mi ga je, zdi se mi, omenila že tri leta nazaj.

No, kaj ni mogoče?